Seviljska izjava
Objavil Matej Ramuta, 10. marec 2007
Seviljska izjava o nasilju, Španija, 1986
Prevod: Matej Ramuta, 10.3.2007
V veri, da je naša dolžnost osredotočiti se z naših znanstvenih področij na najnevarnejše in najbolj uničujoče obnašanje naše vrste, t.j. nasilje in vojno;
razumevajoči znanost, kot človeški kulturni proizvod, ki ne more biti dokončen in vseobsegajoč;
in hvaležno sprejemajoči podporo seviljskih oblasti in predstavnikov španskega UNESCO;
smo se mi, spodaj podpisani znanstveniki iz celega sveta in različnih znanosti, zbrali in sprejeli naslednjo IZJAVO O NASILJU. V njej spodbijamo nekatera domnevna biološka odkritja, ki so bila uporabljena, celo s strani nekaterih v naših strokah, za opravičevanje nasilja in vojn. Ker so ta domnevna odkritja doprinesla k ozračju pesimizma v današnjem času, menimo, da odprto in razumno zavračanje teh napačnih trditev lahko znatno doprinese k mednarodnemu letu miru.
Nepravilna uporaba znanstvenih teorij in podatkov za opravičevanje nasilja in vojne ni nova, vendar pa se je začela s prihodom moderne znanosti. Na primer, teorija evolucije je bila uporabljena za opravičevanje ne le vojne, temveč tudi genocida, kolonializma in zatiranja šibkejših. Mi gradimo našo pozicijo v obliki petih predlogov. Zavedamo se, da obstaja tudi več drugih vprašanj o nasilju in vojni, na katere bi lahko uspešno odgovorili s stališča naših strok, vendar smo se omejili na, kar razumemo kot, najpomembnejši prvi korak.
ZNANSTVENO JE NAPAČNO trditi, da smo težnjo za ustvarjanje vojn podedovali od naših živalskih prednikov. Čeprav se bojevanje na široko pojavlja med živalskimi vrstami, je bilo med naravno živečimi vrstami odkritih le nekaj primerov uničevalnega bojevanja organiziranih skupin znotraj vrste, in nobeden od teh ni vseboval uporabo orodij oblikovanih kot orožja.
Dejstvo, da se je vojskovanje tako radikalno spremenilo skozi čas kaže na to, da je produkt kulture. Njena biološka povezanost je primarno skozi jezik, ki omogoča koordinacijo skupin, širjenje tehnologije in uporabo orodja. Vojna je biološko mogoča, vendar pa ni neizogibna, kar potrjujejo časovne in prostorske razlike v naravi in načinu vodenja vojn. Obstajajo kulture, ki več stoletij niso sodelovale v vojnah in obstajajo kulture, ki so v nekaterih obdobjih bile redno v vojni, v drugih pa ne.
ZNANSTVENO JE NAPAČNO trditi, da je vojna ali katero drugo nasilno vedenje genetsko programirano v človekovo naravo. Čeprav so geni vpleteni v vse stopnje delovanja živčnega sistema, zagotavljajo razvojni potencial, ki je lahko izveden le v povezavi z naravnim in socialnim okoljem. In medtem, ko se posamezniki medsebojno razlikujejo po učinku, ki ga ima izkustvo na njihove predispozicije, je interakcija med njihovimi genetskimi danostmi in pogoji v okolju ta, ki določa njihovo osebnost. Geni, razen pri redkih boleznih, ne »ustvarijo« posameznikov nujno nagnjenih k nasilju. In prav tako ne določajo nasprotno. Čeprav so geni soudeleženi v vzpostavitvi naših vedenjskih zmogljivosti, ne morejo sami določiti njihov izid.
ZNANSTVENO JE NAPAČNO trditi, da je bila v poteku človekovega razvoja selekcija za agresivno vedenje večja, kot v drugih vrstah obnašanja. V vseh dobro raziskanih živalskih vrstah je status znotraj skupine dosežen s sposobnostjo sodelovanja in z izpolnjevanjem družbenih vlog, ki so pomembne za strukturo družbe. »Dominacija« zahteva družbeno zavezanost in pripadnost; ne gre le za stvar posesti in uporabe superiorne fizične moči, čeprav vsebuje tudi agresivna obnašanja. Kjerkoli se je genetska selekcija za agresivno vedenje umetno uvedla v živali, je naglo uspela proizvesti hiper-agresivne posameznike; to kaže na to, da agresivnost ni bila maksimalno selekcionirana pod naravnimi pogoji. Ko so bile take eksperimentalno-ustvarjene hiper-agresivne živali prisotne v družbeni skupini, so ali razbile njeno družbeno strukturo, ali pa bile izločene iz nje. Nasilje ni ne v naši evolucijski dediščini, ne v naših genih.
ZNASTVENO JE NAPAČNO trditi, da imamo ljudje »nasilne možgane«. Čeprav imamo živčni aparat za nasilna dejanja, le-ta ni samodejno aktiviran z notranjimi ali zunanjimi dražljaji. Naši višji živčni procesi, kot pri vseh višjih primatih in za razliko od ostalih živalih, filtrirajo take dražljaje, še preden bi lahko bili aktivirani (omenjeni živčni procesi op.p.). Kako se odzivamo je odvisno od pogojev in naše socializacije. V naši nevropsihologiji ne obstaja nič, kar bi nas primoralo reagirati nasilno.
ZNANSTVENO JE NAPAČNO trditi, da je vojna povzročena z »instinktom« ali katerokoli drugo posamezno spodbudo. Pojav modernega vojskovanja je prešel pot od primarnosti čustvenih in motivacijskih faktorjev, včasih imenovanih »instinkti«, k primarnosti kognitivnih faktorjev. Moderna vojna vsebuje institucionalno rabo osebnih značilnosti, kot so poslušnost, sugestibilnost, idealizem; socialne spretnosti, kot je npr. jezik, in racionalnega mišljenja, kot so ocena stroškov, planiranje in obdelava podatkov. Tehnologija moderne vojne pretirano spodbuja osebne značilnosti povezane z nasiljem, tako v treningu bojevnika, kot tudi v pripravi za podporo vojni v širši javnosti. Kot rezultat tega pretiravanja so take osebne značilnosti pogosto zamenjane za vzrok, ne pa posledico tega procesa.
Zaključujemo s tem, da biologija ne obsoja človeštva na vojno in da je lahko človeštvo osvobojeno okov biološkega pesimizma ter se tako opogumljeno s samozavestjo loti spreminjajočih se nalog, potrebnih v Mednarodnem letu miru in v letih, ki bodo še prišla. Čeprav so te naloge večinoma institucionalne in kolektivne, so prav tako odvisne od zavesti posameznih udeležencev, za katere sta pesimizem in optimizem pomembna dejavnika. Takrat, ko so se »vojne začele v mislih ljudi«, se je v mislih začel tudi mir. Ista vrsta, ki je iznašla vojno, lahko iznajde tudi mir. Odgovornost leži v vsakem od nas.
Sevilla, 16. maj 1986
David Adams, psihologija, Wesleyan University, Middletown, Connecticut, ZDA
S.A. Barnett, etologija, The Australian National University, Canberra, Avstralija
N.P. Bechtereva, nevropsihologija, Institute for Experimental Medicine of Academy of Medical Sciences of the ZSSR, Leningrad, ZSSR
Bonnie Frank Carter, psihologija, Albert Einstein Medical Center, Filadelfija, ZDA
José M. Rodriguez Delgado, nevropsihologija, Centro de Estudios Neurobiologicos, Madrid, Španija
José Luis Diaz, etologija, Instituto Mexicano de Psiquiatria, Mexico D.F., Mehika
Andrzej Eliasz, individualna in diferencialna psihologija, Polish Academy of Sciences, Warsaw, Poljska
Santiago Genovés, biološka antropologija, Instituto de Estudios Antropologicos, Mexico D.F., Mehika
Benson E. Ginsburg, vedenjska genetika, University of Connecticut, Storrs, CT., ZDA
Jo Groebel, socialna psihologija, Erziehungswissenschaftliche Hochschule, Landau, ZRN
Samir-Kumar Ghosh, sociologija, Indian Institute of Human Sciences, Kalkuta, Indija
Robert Hinde, živalsko vedenje, Cambridge University, Cambridge, Velika Britanija
Richard E. Leakey, fizikalna antropologija, National Museums of Kenya, Nairobi, Kenija
Taha H. Malasi, psihiatrija, Kuwait University, Kuvajt
J. Martin Ramirez, psihobiologija, Universidad de Sevilla, Španija
Federico Mayor Zaragoza, biokemija, Universidad Autonoma, Madrid, Španija
Diana L. Mendoza, Etologija, Universidad de Sevilla, Španija
Ashis Nandy, politična psihologija, Centre for the Study of Developing Societies, Delhi, Indija
John Paul Scott, živalsko vedenje, Bowling Green State University, Bowling Green, Ohio, ZDA
Riitta Wahlstrom, psihologija, University of Jyväskylä, Finska
OPOMBE:
Pri prevodu sem si pomagal tudi s hrvaškim prevodom Vedrane Spajić-Vrkaš.
Izvirnik je dosegljiv na tem naslovu.
Moj prevod pa si lahko naložite v PDF formatu s tega naslova: Seviljska izjava (slovenski prevod)
Hvala za prevod!