Propaganda

Objavil Matej Fugina, 7. junij 2007

Avtor: Matej Fugina, 7.6.2007

Definicija

Propaganda je sredstvo oziroma oblika političnega boja, ki kot tako imenovana bela propaganda promovira lastne ideje, cilje ipd. ali pa v obliki črne propagande direktno napada nasprotnikove – protipropaganda, pri čemer namerno skuša vplivati na psihologijo človeka ali pri njem vzbuditi neka močna čustva. Za dosego zastavljenega cilja se uporablja vsa sredstva (npr. karikature, grafi, posterji, glasba itd.), ki na kakršenkoli način vplivajo na psihologijo posameznika ali množic in služijo prepričevanju, pri čemer je potrebno ločiti sredstva prisile in sredstva propagande. Med slednje namreč ne spada nasilje, vendar pa sta oboja podrejena sredstvom kontrole – ljudi se nadzira z nasiljem (represivnimi organi) in propagando.

Tako lahko rečemo, da je propaganda sicer zelo kompleksen in pomemben družbeni fenomen, vendar po obsegu močno omejen – podrejen je medijem, saj ni vse v medijih propaganda, k javnemu mnenju dobra in uspešna propaganda le prispeva, ga ne ustvarja, saj mnenje ustvarjajo tudi dogodki. Poleg tega je omejena s posameznikom in njegovimi željami ter neko razumno podlago, temeljem, na katerem se propaganda gradi in razvija.

Razvoj

O zgodovini tega človeškega fenomena ni za izgubljati besed, saj je samoumevno, da se je propaganda pojavljala v takšni ali drugačni obliki že od začetka človeškega obstoja, se razvijala zlasti v antični Grčiji in Rimski republiki, modernizirala se je v prvi svetovni vojni, dokončno razvila pa v drugi v Tretjem rajhu in nato v hladni vojni. Etimologija besede izhaja v čas misijonarstva pod papežem Gregorjem XV., ki je ustanovil Sacra Congregatio de Propaganda Fide – Sveto skupščino za širjenje vere .

Bistvo razumevanja in poznavanja propagande tiči v njeni razsežnosti – v njenih tehnikah (ali v žargonu taktikah), s katerimi zavaja množico (maso) ali pa dejansko resnico prikaže še desetkrat bolj privlačno in nujno sprejemljivo. Vsem naštetim tehnikam bom pripisal ustrezne vzporednice v nacistični Nemčiji, saj je ta vzor za uspešen in dobro razvit (razvejan) propagandni aparat.

Tehnike in vzporednice z nacistično propagando

1. Ad Hominem: napad nasprotnika in njegovih argumentov – zlasti obračunavanje NSDAP v volilnih letih s social-demokrati SPD.
2. Apeliranje na oblast/avtoriteto: fenomen nacional-socialistov je predvsem apeliranje na velekapitaliste, na katerih so utrjevali svojo moč.
3. Apeliranje na strah: Žid Theodore N. Kaufman je že pred vojno (kot odgovor na zakuhano prvo svetovno vojno) pripravil načrt za iztrebitev Nemcev in čeprav njegovih besed ni bilo moč jemati resno, so jih nacisti uporabili tako za hujskanje naroda proti Judom, kot tudi za sejanje strahu in povzročanje ogroženosti lastnega naroda.
4. Apeliranje na predsodke: propaganda zahteva harmonijo s posameznikom, kar v ksenofobični nemški družbi ni predstavljalo ovir.
5. Argumentum ad nauseam: ponavljanje preprostega slogana; NSDAP je dobivala glasove z uspešnim Arbeit und Brot (»Delo in kruh«). Ideja mora biti vedno preprosta, nato se cel sistem ideologije gradi na njej, ta pa postane vodilo življenja in države.
6. Enotnost/složnost: nemški propagandni minister je težil k složnosti »črede«, oziroma mase, ki se je znotraj množice identificirala – zato masovna propaganda, ki vzbuja naravno željo slediti krdelu.
7. Črna in bela prevara: nacisti so vedno ponujali le dve možnosti, pri čemer se ena zavrne.
8. Lepi ljudje: v Tretjem rajhu so pevko Marlene Dietrich enačili z nacional-socialistično ideologijo, pri čemer se je ljudstvo poistovetilo z nacizmom zaradi simpatizerstva z njeno glasbo.
9. Populizem: spuščanje na nivo mase; Hitler se je vedno predstavljal kot preprost človek in vojni veteran, pri čemer so njegovi interesi predstavljali interese celotnega ljudstva.
10. Demoniziranje sovražnika: Göbbels je bil mojster v napihovanju problemov in prikazovanju Židov kot najhujšega človeškega zla. Dejstvo je, da je zaradi židovskega kapitala nemško gospodarstvo nazadovalo, vendar pa definitivno judovska skupnost ni načrtovala uničenja nemškega naroda.
11. Direkten ukaz: strnitev vseh mislih v nek preprost slogan, ki se ga prenese na ljudstvo v obliki zahteve, ukaza, nečesa nujnega.
12. Evforija: znana je Göbbelsova sposobnost motiviranja velikanskih množic za kakršnokoli komuniciranje z voditeljem (vzkliki, petje ipd.).
13. Ponarejanje informacij: NSDAP je na primer v času volitev povezal znani berlinski finančni škandal židovskih bratov Skarlek s simbolom social-demokratov SPD (»jeklena fronta« – zloglasne tri puščice).
14. Agitatorstvo: nacisti so opravičevali svoje akcije skozi patriotizem in višje dobro za nemški narod.
15. Besedne igre: zavajanje ljudstva z nekimi pozitivnimi besedami, za katere se skrije negativno dejanje – npr. holokavst je etnično čiščenje. Besede morajo vzbujati močna čustva.
16. Namerna nerazločnost: Hitler je že znotraj svoje vlade dopuščal interpretacije, s tem da so si morali vsi višji funkcionarji sami razlagati njegove pripombe in govore in jih vpeljati v zakonodajo. O tem govorita dve teoriji: prva o namernem vzpodbujanju tekmovalnosti med sodelavci, pri čemer se uniči sleherna možnost za skupno zaroto, druga pa da se je sistem ustvaril sam, je pa omejeval Hitlerjevo moč.
17. Reductio ad Hitlerum: Hitler je bil mojster odvrniti ljudi od neke ideologije ali zastavljenega cilja, tako da jo je povezal s sovražnikom – na primer Žide s komunizmom.
18. Prevelika poenostavitev in racionalizacija: na podlagi preproste logične argumentacije se da kompleksne probleme prikazati kot nekaj povsem enostavnega, pri čemer je tudi rešitev na dlani.
19. Izvenkontekstni citati: številni citati, anekdote in primerjave so skrile pravo bistvo propagiranega problema.
20. Predpostavke: ko so odpovedale vse logične razlage, so nacisti ponavadi predpostavljali in predvidevali prihodnost Nemčije v obliki groženj.
21. »Chewbacca obramba« (odvračanje pozornosti): z nerelevantnimi stvarmi se množica zavede ali se odvrne njeno pozornost.
22. Ponavljanje: za vzor te enostavne tehnike je najboljši primer Göbbelsov model »velike laži«, kjer se laž tako dolgo ponavlja, da ji ljudje začno verjeti.
23. Grešni kozel: nacisti so poiskali enega grešnega kozla: Žide; fenomen pa tiči v povezavi Židov z vsemi političnimi nasprotniki, tako da je grešni kozel na koncu še vedno le en sam.
25. Stereotipi: karikiranje nasprotnikov in iskanje stereotipov pri nasprotnikih – Židi so sicer imeli večino kapitala v rokah in se pretežno ukvarjali z bankirstvom in trgovino, a so prav tako služili v prejšnji imperialni vojski
26. Izrabljanje pomembnosti vloge citiranega je zlorabljeno: zopet Theodore N. Kaufman in napihovanje njegove cinične predstavitve rešitve za evropski mir (beri točko 3.)
27. Izpostavljanje pozitivnih vrlin: uspešna propaganda je v Nemčiji povzročila nastanek kulta osebnosti, saj je Hitler predstavljal ne le najboljšega voditelja, temveč tudi moralno najvišje bitje in nasploh nekdo, ki ga je vredno posnemati in mu slediti.

Obvladovanje množic

Nemško propagando za časa nacizma jemljemo kot zgled za usklajen in dovršen aparat propagiranja, promoviranja, zatiranja nasprotnikov in informiranja. Nacisti so še pred prihodom na oblast obvladovali masovno propagando, pri kateri se je na srečanjih v Nürnbergu sestalo tudi po pol milijona političnih simpatizerjev in funkcionarjev, nato pa še pol milijona zunanjih opazovalcev, ki so se z enakoštevilno množico identificirali in skupaj predstavljali neverjetno maso, ki je pripravljena slediti eliti (elitizem).

Izkoristili so rivalstvo med ekonomskimi razredi, jih navidezno povezali, vzbujali nestrpnost in jih naprtili proti največjemu skupnemu sovražniku – Židom in proti drugim »nepravim« oblikam socializma – socialni-demokraciji, komunizmu, boljševizmu itd., podtikali so razdiralne agente (t.i. notranja invazija) v tuje konzulate, predstavništva ipd., kjer so ti sejali nestrpnosti in hujskali narod med sabo – kar je kasneje olajšalo razkosanje Češko-Slovaške, priključitev Avstrije, kolaboraciji višijske Francije, zavzetje Gdanska itd.

Ministrstvo za propagando (imenovano v žargonu tudi Promi) je vodil minister dr. Göbbels, ki se je prvi poglobil v psihologijo človeka zavoljo propagande, opredelil je namen propagande kot sredstvo za upravljanje z maso, ki ima kratek spomin in majhno razumevanje, izkoristil je to nevednost naroda in »zmanjšal« brezposelnost s 6.000.000 na 302.000 z izključitvijo žensk iz statistike, odvzetjem Židom državljanstvo, obveznim naborom itd. Obvladoval je že prej omenjeno masovno propagando v vseh pogledih, organiziral ogromne shode in vojaške pohode SA in SS.

Nemška propaganda je težila k delitvi zaveznikov, jih skušala z uspešnim hujskanjem in pritiskom ločiti in razbiti njihovo složnost – na primer hujskanje zahodnih zaveznikov proti komunizmu, hujskanje Angležev proti Američanom in iskanje germanske krvi v Otočanih. Sejali so duševno zmedenost, neodločnost in paniko med civilnim prebivalstvom svojih nasprotnikov. Z Göbbelsom je propaganda dobila nove razsežnosti, postala je orodje za vodenje množic z izkoriščanjem najbolj primitivnih človeških instinktov (zavist, ksenofobija, ogroženost…), postala je poglobljen filozofski in psihološki konstrukt, ki se je posledično do danes razvil do take mere, da ga tudi intelektualec ne prepoznava več.

Viri in literatura

  • The Institute for Propaganda Analysis (2002): Propaganda. (18. 5. 2007)
  • Townsend, Robert (2002): What is propaganda? Constructing a postwar world: The G. I. roundtable series, American Historical Association. (18. 5. 2007)
  • Propaganda Media (temelji na Psychological Operations Field Manual No.33-1; Avgust 1979 – Department of the Army Headquarters; Washington DC in Psychological Operations (PSYOP) Media Subcourse PO-0816 ;Army Institute for Professional Development, 1983). (18. 5. 2007)

Tags:

Filed Under: Kolumna

Leave a Reply