Nova ruska geopolitika
Objavil Matej Ramuta, 2. april 2009
Igor Panarin, doktor politologije, ki je leta 2006 napovedal razpad ZDA na štiri dele (leta 2010), je pred kratkim napovedal še nastanek novega ruskega imperija, ki se bo raztezal od srednje Evrope do Aljaske in ki ga bo iz Sankt Peterburga vodil Vladimir Putin.
Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovih napovedih, je bolj zanimiv podatek (po Dnevniku), da je Panarin reden gost televizijskih oddaj, ter celo Kremlja. Sicer ni znano, kakšen je njegov odnos s Putinom, vseeno pa ta podatek nakazuje na doktorjev dokaj velik vpliv.
Kljub temu, da Panarinove napovedi mejijo skorajda na znanstveno fantastiko (ali pač?), je vseeno zaskrbljujoča možnost, da bi ruska geopolitika šla v smeri aktivnih poskusov destabilizacije ZDA, ter tudi Evropske unije, z namenom povečati svoj vpliv v vzhodni in srednji Evropi. Sicer pa smo nekaj takega že bili priča v nedavni plinski krizi …
To, da bo Rusija poskušala politično destabilizirati Evropsko unijo je po mojem mnenju dejstvo in ne ugibanje. Vsi se zavedamo, da se je z krepitvijo ruskega gospodarstva ponovno pokazal tudi močen ruski interes, da zopet postane tako vojaška, kot politična velesila, kar pa ji, kot je vsem jasno ”na lepe oči” ne bo uspelo.
Vojaško posredovanje v Gruziji je bil jasen signal celotnemu svetu, da nova Rusija ne bo tolerirala vmešavanje v njene neposredne gospodarske in varnostne interese, kar je bila dokaj očitno opozorilo ZDA, da je celotno območje kaspijskega jezera ”no go” cona, kar se tiče interesov ZDA.
Podpiranje Irana in njegovega jedrskega programa, zagotavlja prevlado ruskih energentov na Evropskem trgu in posledično popolno odvisnost EU od Rusije. T.i. Plinska kriza je bila samo pokušina tega, kar bi se dejansko lahko zgodilo v primeru večjega političnega konflikta med Rusijo EU – prebivalstvo se je (dokaj upravičeno) pritoževalo že po nekaj dneh pomanjkanja plina, kaj bi šele bilo, če bi se Kremelj odločil odklopiti plin za več mesecev.
Ruske manjšine v Ukrajini, Moldaviji, Belorusiji in še nekaterih bivših državah SZ presegajo 20 odstotkov celotnega prebivalstva, ki je močno pod vplivom matične države. Dostop do Krima in črnega morja in posledično konstantni teritorialni spori z Ukrajino je le en vidik tega problema.
Osebno upam, da ne pride do večjih razhajanj med EU in Rusijo saj glede na nepovezanost v skupni evropski zunanji politike nismo ravno kredibilni in daleč od enotni, česar se seveda zaveda in z pridom izkorišča tudi Rusija.
Klemen Grošelj (če se ne motim) je dal izjemno zanimivo in zelo verjetno razlago nedavne plinske krize. Ključ je v t.i. Južnem toku. Rusija je z odklopom plina (za kar je krivila Ukrajino) državam na področju južnega toka (in državam, za katere bi bil južni tok pomembnejši vir plina) posredno pokazala kako pomemben je Južni tok za te države, saj tako ne bodo odvisne od rusko-ukrajinskih odnosov.
Torej, Grošelj pravi da je bil eden glavnih vzrokov plinske krize ruska želja po hitrejšem odločanju držav za izgradnjo Južnega toka, saj se v prenekaterih državah pojavljajo tudi alternativne zamisli in nasprotovanje Južnemu toku (pri nas npr. Zares, ki je podpiral Nabucco). Hkrati pa Grošelj tudi opozarja na to, da Rusi v državah, kjer gradijo plinovod, ponavadi pokupijo lokalne ponudnike in tako ustvarijo monopol. Zato se npr. Gazprom tudi pogovarja o “sodelovanju” z Geoplinom.