Torej, Grošelj pravi da je bil eden glavnih vzrokov plinske krize ruska želja po hitrejšem odločanju držav za izgradnjo Južnega toka, saj se v prenekaterih državah pojavljajo tudi alternativne zamisli in nasprotovanje Južnemu toku (pri nas npr. Zares, ki je podpiral Nabucco). Hkrati pa Grošelj tudi opozarja na to, da Rusi v državah, kjer gradijo plinovod, ponavadi pokupijo lokalne ponudnike in tako ustvarijo monopol. Zato se npr. Gazprom tudi pogovarja o “sodelovanju” z Geoplinom.

Vojaško posredovanje v Gruziji je bil jasen signal celotnemu svetu, da nova Rusija ne bo tolerirala vmešavanje v njene neposredne gospodarske in varnostne interese, kar je bila dokaj očitno opozorilo ZDA, da je celotno območje kaspijskega jezera ”no go” cona, kar se tiče interesov ZDA.

Podpiranje Irana in njegovega jedrskega programa, zagotavlja prevlado ruskih energentov na Evropskem trgu in posledično popolno odvisnost EU od Rusije. T.i. Plinska kriza je bila samo pokušina tega, kar bi se dejansko lahko zgodilo v primeru večjega političnega konflikta med Rusijo EU – prebivalstvo se je (dokaj upravičeno) pritoževalo že po nekaj dneh pomanjkanja plina, kaj bi šele bilo, če bi se Kremelj odločil odklopiti plin za več mesecev.

Ruske manjšine v Ukrajini, Moldaviji, Belorusiji in še nekaterih bivših državah SZ presegajo 20 odstotkov celotnega prebivalstva, ki je močno pod vplivom matične države. Dostop do Krima in črnega morja in posledično konstantni teritorialni spori z Ukrajino je le en vidik tega problema.

Osebno upam, da ne pride do večjih razhajanj med EU in Rusijo saj glede na nepovezanost v skupni evropski zunanji politike nismo ravno kredibilni in daleč od enotni, česar se seveda zaveda in z pridom izkorišča tudi Rusija.