Na tem mestu si upam trditi, da je edina potencialna vojaška in politična sila zmožna dialoga v mednarodni skupnosti Evropska unija, ki pa na moči in dialogu izgublja zaradi “velikih” članic, ki ne zmorejo iti preko lastnih interesov in zavirajo sprejemanje skupnih odločitev. EU ima ves potencial, da sama vzpostavi sodelovanje z Rusijo kot energetsko silo in da se protiraketnemu ščitu pred Iranom odpove s sodelovanjem z njim – popolnoma mimo NATO. Svojevrsten paradoks, ki se pri vsem tem pojavlja, je da je npr. Iran že leta 2006 ponudil tesno sodelovanje z Irakom pri vzpostavljanju stabilnih razmer, kar je ironično, glede na to da je eden izmed razlogov za Iraško svobodo tudi strateška izolacija Irana.

Popolnoma enako pa je pri severnokorejskem jedrskem vprašanju: omejujemo se z zahodno percepcijo varnosti, ki stanje le še zaostruje, nikakor pa ga ne rešuje.

Najmanj, kar lahko Severna Koreja doseže s tem, je to, da zavaruje svoj režim pred zunanjim napadom. In mislim da to Kim Jong Ilu popolnoma zadostuje. Problem bo seveda nastal, ko se mu bo upor zgodil od znotraj. In tam rakete dolgega dosega ne bodo prav nič pomagale.