ŠTAB | varnost vs. konflikt

Sakašvilijevi računi

Objavil Matej Ramuta, 10. april 2009

V Gruziji znova vre – na ulicah Tbilisija se je zbralo več kot 50.000 protestnikov, ki zahtevajo odstop predsednika Mihaila Sakašvilija. Slednjemu očitajo avtoritarno vodenje države, slabo ekonomsko politiko in predvsem ponesrečen oboroženi spopad z Rusijo lansko poletje.

Spomnimo: Julija 2008 je Sakašvili poslal gruzijsko vojsko v Južno Osetijo, z namenom da si pokori to separatistično pokrajino. Konflikt je hitro eskaliral, saj je svoje enote v Osetijo poslala tudi Rusija – uradno z namenom zaščite svojih mirovnih sil na območju (seveda pa tudi čisto iz geostrateških razlogov). 12. avgusta, po tem ko so Rusi ne le izrinili gruzijske sile iz Južne Osetije, temveč tudi prodrli skoraj do Tbilisija, je ruski predsednik Dimitrij Medvedev prekinil vojaške operacije ruske vojske v Gruziji. Rusija je triumfirala, kasneje priznala neodvisnost Južne Osetije in Abhazije (česar do tedaj ni storila) in obranila svoje geostrateške interese.

Mihail Sakašvili je ves čas konflikta (in tudi po njem), odgovornost za spopad prelagal na Rusijo, ter celo zahteval od Zahoda, da vojaško posreduje proti Rusiji. Vendar pa dejstva kažejo drugače. Sakašvili je bil ta, ki je ukazal napad na separatistično pokrajino in tako porušil krhek mir, ki je obstajal med vsemi vpletenimi igralci. Kot sem že omenil, do vojne samooklicani republiki Abhazija in Južna Osetija nista bili priznani s strani nobene države, tudi ne Rusije, in tak status quo je bil Gruziji bolj po meri, kot pa je sedanje, pokonfliktno stanje, ko lahko Gruzija kar pozabi, da bosta omenjeni regiji še kdaj del njenega teritorija. Še bolj pa se nesmiselnost »Sakašvilijeve vojne« kaže v tem, da Gruzija ni bila prav nič ogrožena ne s strani separatističnih pokrajin, kot tudi ne s strani Rusije.

Vendar pa izguba ozemlja (ki ga Gruzija tako in tako ni nadzorovala) še ni bila tako huda stvar. Veliko večji problem je uničena infrastruktura, saj je rusko letalstvo intenzivno bombardiralo ključne točke v državi. Uničena infrastruktura je tako pomenila tudi veliko slabši izhodiščni položaj gruzijske ekonomije pred svetovno finančno krizo, ki je kmalu zatem zadela svet. In prav zato Gruzijci Mihailu Sakašviliju izstavljajo račune, ki jih, kot njegov predhodnik Ševardnadze, ne bo mogel odplačati. Vsaj ne na miren način.