ŠTAB | varnost vs. konflikt

Dolgoročni strateški koncept NATO

Objavil Matej Fugina, 12. april 2009

Ob šestdeseti obletnici so na vrhunskem zasedanju vrha NATO končno(!) sprejeli usmeritve in dolgoročni strateški koncept delovanja severnoatlantskega zavezništva, pri čemer so delovanje prilagodili večdimenzionalnemu (kompleksnemu) varnostnemu okolju. Morda se zdi tistim, ki so jim ti pojmi blizu, smešno, da o njih sploh govorimo, ko so vendar postali že samoumevni, a pri tem je potrebno opozoriti, da kljub spremembi dojemanja varnosti že v devetdesetih letih (z razpadom bipolarnosti), NATO vse do sedaj ni prilagajal svojih zmogljivosti in usmeritev varnostnemu okolju, temveč je vlagal izključno v vojaške zmogljivosti. Posledica tega je dosedanja neučinkovitost zavezništva v operaciji ISAF (Afganistan) in v boju proti piratom. [...]

NATO danes želi pod enotnim okriljem povezovati civilne strokovnjake in vojaške zmogljivosti – torej svoje operacije kriznega odzivanja razširiti na vse mirovniške razsežnosti vojaških operacij (kot npr. OZN; conflict prevention, peace-making, peace-building…). Pri tem je vseeno potrebno razumeti, da se vse eksteritorialne (ekspedicijske) operacije še vedno primarno vojaške, CIMIC (civilno-vojaško sodelovanje) pa se uporablja kot strateško orodje operacije in ne obratno (vojaška strategija posrednega nastopanja). Ta pristop se bo zlasti pokazal v Afganistanu, kjer je strategija posrednega nastopanja že uveljavljena. Tako se znotraj plemenskih skupnosti danes že samoorganizirajo po pakistanskem modelu t. i. paštunske milice (op.p. paštunska plemena so pretežno prebivalstvo Afganistana in gonilo talibanske ideologije), saj je v Afganistanu nacionalno vojsko praktično nemogoče organizirati zaradi interesov lokalnih vladarjev, »lordov vojne«, organiziranega kriminala in plemenske razdrobljenosti. Talibani kot organizirana skupnost (op.p. ne narod, kot se včasih interpretira!) tako veliko uspešneje motivirajo apatično prebivalstvo in ga rekrutirajo v svoje vrste (zlasti zaradi nepriljubljenosti predsednika Karzaja in nasprotovanja »okupacijskim« silam). Vzpostavitev afganistanske nacionalne armade in policije ostajata ključna strateška pogoja za stabilizacijo države, v kar NATO do sedaj sploh ni vlagal (njegova naloga je bila izključno varovanje, nosilke bojnih operacij in inštruktorice pa so bilie posamezne članice; ZDA, Kanada itd.). Končno se nam obeta celovita strategija, ki bo sovpadala z ameriško in odprla popolnoma novo operacijo, namenjeno urjenju afganistanskih varnostnih sil (približno 5000 inštruktorjev).

V severnoatlantsko zavezništvo sta bili končno sprejeti tudi Hrvaška in Albanija, ki bosta odigrali ključno vlogo (manjka le še Črna Gora) pri zagotavljanju varnosti v Jadranskem morju – če bo vse po sreči organizirano v skupni vojaški operaciji protipiratskega boja. Hkrati se je v vojaški steber zavezništva vrnila Francija, ki želi ponovno pridobiti vlogo, ki jo je izgubila v šestdesetih letih. Nova pomorska strategija francoske mornarice je osredotočena okoli bojnih zmogljivosti v tujem akvatoriju, kar sovpada s francoskimi nacionalnimi interesi v Sredozemlju in bivših kolonijah.

Zakaj spremembe? V zadnjih letih smo priča nekaterim ključnim geopolitičnim premikom: povečanje vloge Rusije v Kavkazu, neučinkovitosti zavezništva v Afganistanu, gospodarski krizi itd. Ti kazalniki vzpodbujajo povezovanje, najmočnejše članice iščejo pomoč v manjših državah, da se razbremenijo, te pa vsi  zameno obetajo gospodarsko sodelovanje in rešitev iz krize. NATO izgublja na smotrnosti, pri življenju pa ga ohranjajo države, katerim služi kot orodje za zagotavljanje zunanjepolitičnih ciljev (npr. strateški pomen Turčije v Črnem morju, naftovodi itd.). Zagotovo k temu pripomore tudi postopna uveljavitev lizbonske pogodbe, ki bo po vzoru 5. člena Washingtonske pogodbe vpeljala legitimno in legalno platformo za vzpostavitev lastnih sil hitrega odzivanja in skupnih nosilcev operacij kriznega odzivanja EU. EU namreč že danes prevzema vlogo NATO v Bosni in Hercegovini, Čadu, Kosovu itd., pri tem pa se strokovnjaki še vedno sprašujejo, ali gre za sodelovanje ali tekmovanje.