ŠTAB | varnost vs. konflikt

Mehiška narko vojna

Objavil Matej Ramuta, 17. april 2009

Igralci

• mehiška vlada
• zavezništvo kartela iz Tijuane in Zalivskega kartela
• zavezništvo kartela iz Juareza in kartela iz Sinaloe

V konfliktu obstajata dve večji fronti, in sicer fronta med mehiško vlado in narko karteli, ter fronta med dvema skupinama kartelskih zavezništev. V konfliktu sodelujejo tudi skupine plačanih morilcev, ki so bodisi na strani enega zavezništva, bodisi na strani drugega, ali pa so neodvisne in ponujajo usluge tistemu, ki največ plača. To je zelo posplošena razlaga odnosov med različnimi igralci, saj je bolj natančna slika veliko bolj kompleksna.

Časovni okvir in število žrtev

Konflikt se je začel decembra 2006 in trenutno še traja (torej do danes približno 28 mesecev). Do 25. marca (836 dni konflikta) naj bi bilo ubitih 10.475 ljudi, kar nanese 12,5 mrtvih/dan (povprečje podobno povprečju ubitih v hrvaški Domovinski vojni 1991-1995).

Opis in širši kontekst

Nasilje med mehiškimi narko karteli samimi ter med njimi in vlado, obstaja že dlje časa, uradno pa se je mehiška »narko vojna« začela z nastopom mandata trenutnega predsednika Felipeja Calderona, ki je 11. decembra 2006 poslal 6500 vojakov v zvezno državo Michoacan, da bi ustavil nasilje povezano z drogami. Seveda pa je za razumevanje začetka Calderonove vojne proti drogam, potrebno poznati malo širši kontekst.

Felipe Calderon je bil leta 2006 na volitvah izvoljen za predsednika države z zelo majhno prednostjo glasov (0,58%) pred drugouvrščenim Obradorjem. Slednji se ni hotel sprijazniti s porazom, in je po volitvah organiziral množične demonstracije za razveljavitev izidov. Na koncu je (podobno kot v ZDA leta 2000) odločilo mehiško vrhovno sodišče in prisodilo zmago Calderonu.

To, kar je ključno pri teh volitvah je dejstvo, da je Calderon zmagal z minimalno prednostjo, ter nasploh osvojil le 36% vseh glasov (v Mehiki imajo namreč le en krog volitev, zmaga tisti ki dobi relativno večino). Njegova predsedniška moč je bila (merjeno v političnih Watih) zelo majhna, zato se je moral pokazati kot močan in odločen voditelj. Mehiška vojna proti drogam se je resda začela z namenom boja proti kriminalu, v veliki meri pa jo poganja tudi predsednikova želja po večjem vplivu. V času narko vojne je tako Calderon vzpostavil posebne vojaške sile za boj proti narko kartelom, ki so podrejene direktno njemu samemu. Že v enem letu po prevzemu predsednikovanja, pa so se mu rejtingi priljubljenosti podvojili.

Po drugi strani, pa je nasilje v Mehiki eskaliralo in statistika števila mrtvih je primerljiva z nekaterimi konflikti, ki se jih opisuje s stopnjo vojna. Problematična je tudi korupcija na vladni strani, saj naj bi bilo po nekaterih ocenah med 50% in 60% občinskih uprav v Mehiki podkupovanih s strani narko kartelov. Še najbolj zaskrbljujoča pa so bila dezertiranja nekaterih pripadnikov mehiških posebnih enot, ki so zamenjali strani in prestopili k narko kartelom in skupinam plačanih morilcev (ena takih so Los Zetas).

Narko karteli želijo s povečevanjem nasilja v državi, s teroristično logiko vzpodbuditi mehiško prebivalstvo, da pritisne na njihovo vlado da zmanjša ukrepe proti narko kartelom in vrne status quo, kot je bil pred začetkom vojne. Avgusta lani se je sicer na demonstracijah proti nasilju narko kartelov zbralo na milijone Mehičanov, vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da Calderonova strategija ni uspešna, saj so prevelike socialne razlike v družbi tiste, ki ustvarjajo bazen potencialnih članov narko kartelov. Praksa je namreč pokazala, da vsak ubiti član kartela, četudi eden izmed vodij, hitro dobi zamenjavo in kartel nemoteno deluje naprej.

Trenutni status konflikta

Huda kriza

Politične rešitve

Aprila 2009 je Mehiko obiskal ameriški predsednik Barack Obama in se z argentinskim kolegom med drugim pogovarjal tudi o težavah z narko kateli. Obamov predhodnik George Bush je storil že nekaj korakov k okrepitvi nadzora na mehiško-ameriški meji, novi ameriški predsednik pa bo moral na novo razdelati celotno strategijo na področju varnosti z južno sosedo. Kot je namignil Obama, ne bo dovolj le okrepiti nadzor na meji, temveč se bo potrebno soočiti s sržem problema: zmanjšati povpraševanje ameriškega trga po mamilih.

Ekonomski faktorji

Ekonomski faktorji so v tem konfliktu ključnega pomena. Karteli se namreč med seboj spopadajo za prevlado na trgu z mamili, z vlado pa se spopadajo zaradi njene napovedi boja proti trgovanju z nedovoljenimi drogami. Potrebno pa je tudi poudariti da je nedovoljena trgovina med organiziranim kriminalom v ZDA in Mehiki obojestranska: na sever (v ZDA) potujejo predvsem droge, na jug (v Mehiko) pa orožje.

Predikcija

Čeprav strokovnjaki opozarjajo, da Calderon s svojo strategijo vojne proti drogam ne more dobiti, je prav tako ne morejo dobiti narko karteli in prav lahko se zgodi, da bosta vojno izgubili obe strani. V Mehiki obstaja tudi tretja stran, to so Zapatisti (EZLN), ki so 1994 napovedali vojno mehiški državi, in kontrolirajo manjši del ozemlja Mehike. Spričo eskaliranja nasilja narko kartelov v Mehiki in morebitnega večanja nezadovoljstva ljudi s politiko vlade, se lahko poveča tudi moč EZLN, ali kake druge levičarske skupine s podporo določenih latinoameriških držav (Venezuela), Kitajske in Rusije. Za konflikte je namreč značilno, da se radi razširijo preko meje.

Literatura in nadaljna branja:

• Laura Carlsen: Militarizing Mexico: The New War on Drugs
• Calderón sends troops to Michoacán
• Simon Tecco: Vojna, ki je Mehika ne sme izgubiti
• Mexican Drug War
• Simon Tecco: Uspehi in polomi mehiškega boja proti drogam
• Photo: Mexico’s Drug Wars
• Obamov prihod v Mehiko zasenčilo nasilje
• Obama imenoval “skrbnika” za mejo z Mehiko
• Timeline of the Mexican Drug War

Posodobitev (21.4.2009):

Dodana poglavja o statusu konflikta, političnih rešitvah in ekonomskih faktorjih ter povezava na Timeline mehiške narko vojne.

Posodobitev (2.12.2009):

Pred izidom Stratforjeve knjige Mexico in Crisis, je Stratfor objavil video prispevek v dveh delih z naslovom Securing the Border: Challenges for the U.S. and Mexico.

Video prispevka posredujeta dve pomembni dejstvi za razvoj konflikta v Mehiki. Prvo je mehiška geografija (gorati srednji del), ki onemogoča dovolj učinkovit nadzor centralne oblasti nad celotnim mehiškim teritorijem. Drugo pomembno dejstvo pa je, da leži Mehika vmes med proizvajalci kokaina (Južna Amerika) in glavnimi povpraševalci po kokainu (“konzumerji”) -- ZDA. Odkar so ZDA uspešno onemogočile pot prepovedanih drog po zraku (letalski promet) in morju, so se tihotapci skoraj izključno usmerili na edino kopensko pot ki gre skozi Mehiko, kar je pripomoglo k eskalaciji konflikta.

V video prispevku Stratfor trdi, da v Mehiki ne poteka državljanska vojna, saj narkokartelov ne zanima kdo upravlja z državo, le da lahko nemoteno trgujejo z drogami. Kar pa je malo trhla argumentacija, saj narkokarteli že s samo željo po nemotenem poslovanju izkazujejo interes in zanimanje za to, kdo upravlja z državo in kakšni so njegovi politični cilji. Že primer Sicilije nam nazorno kaže, da lahko organizirana kriminalna združba postane tudi neke vrste kvazidržavna oblast.

Posodobitev (6.12.2009):

Tretji del Stratforjevega video prispevka Securing the Border.

Posodobitev (21.12.2009):

The Death of a Kinpin (Stratfor).