ŠTAB | varnost vs. konflikt

Kdaj gospodar na svoji zemlji?

Objavil Jure Mikelj, 22. april 2009

Posledica dolgoletnih oboroženih spopadov v Afganistanu so (bile) popolnoma uničene institucije tako civilne družbe kot države. V deželi prisotna mednarodna skupnost skuša to stanje popraviti. Eden od stebrov naporov in temelj za uspešno delo na drugih področjih je zagotovitev varnega in stabilnega okolja. S tem namenom se postavljajo na noge afganistanske varnostne sile, kar pa ni preprost proces, saj se pojavlja kopica “otroških bolezni”. Tokrat je govora o afganistanskih oboroženih silah. 

Glede na trenutno stanje (oboroženi spopadi, žrtve) se zdi, da je Afganistan po več kot sedmih letih še daleč od tako želene stabilnosti in varnosti. Upoštevajoč vpletene mednarodne organizacije (OZN, NATO, EU) in države (koalicija, sosednje države v regiji) ter odvisnost njihovih dejanj od soglasja ali nesoglasja notranje politike (koalicijske in opozicijske stranke) in družbe glede časovnega vidika, stroškov (žrtve med vojaki in civilisti, finančni izdatki) in (vojaške) strategije, se zastavlja vrsta vprašanj, ki se strnejo v dve temeljni: kdaj bodo koalicijske sile zapustile Afganistan in kdaj bosta dosežena zadovoljiva stabilnost in varnost. Slednja pogoja se nanašata na vprašanje zastavljeno v naslovu – kdaj bodo afganistanske oborožene sile gospodar na svoji zemlji. Odgovor na to se skriva v stopnji pripravljenosti afganistanskih oboroženih sil za samostojno in uspešno opravljanje nalog, ki jih je določila civilna oblast (politika).

Organizacijska struktura in naloge
Afganistanske oborožene sile so v angleščini poimenovane kot Afghanistan National Army – ANA. Načrtovana organizacijska struktura kopenske komponente iz leta 2008 je predvidevala sestavo 13 pehotnih brigad, ene brigade komandosov in ene mehanizirane brigade, torej skupaj 15 brigad.  Medtem letošnje poročilo zveze NATO o Afganistanu (Afghanistan Report 2009) napoveduje obseg 21 brigad do konec leta 2011, kar pomeni dodatnih 5 pehotnih brigad in ene brigade za podporo. Omenjene enote so podrejene petim korpusom, ki so teritorialno organizirani, tako da pokrivajo vsak svoje območje odgovornosti na ozemlju države. Brigado (okrog 2800 pripadnikov) sestavlja pet bataljonov, od teh je eden za bojno podporo (izvidniška, inženirska in artilerijska enota) in eden za zagotovitev delovanja (logistika). Del afganistanskih oboroženih sil je tudi zračna komponenta organizirana v korpus (ANAAC – Afghan National Army Air Corps). ANA je bila ustanovljena novembra 2002 in proces naj bi se glede na aktualne napovedi zaključil leta 2011 (možno podaljševanje).

Glavne naloge afganistanskih oboroženih sil so: (1) obraniti in odvračati napad na Afganistan, (2) podpirati in braniti afganistansko ustavo, (3) poraziti upornike in teroriste ter (4) podpirati obnovo države in vključitev v regionalno in mednarodno skupnost.

Pripravljenost
Ena od ocen pravi, da je ANA v relativno dobrem stanju, še posebej v primerjavi s policijo. Postala je bolj sposobna pri opravljanju operacij in večina pripadnikov je brez strahu. Povečala naj bi se disciplina v smislu prisotnosti pripadnikov in uspešnega bojevanja. Vojaški poveljniki koalicijskih sil so sicer pozitivnega mnenja, zato poudarjajo napredek in uspehe afganistanskih oboroženih sil, ki naj bi veljale za afganistansko zgodbo o uspehu.

Preiskovalci ameriškega organa GAO (Government Accountability Office) so junija 2008 v poročilu odborom ameriškega kongresa o afganistanski varnosti  ugotovili, da je ANA še vedno slabo opremljena in nepripravljena na delovanje brez tuje pomoči. Samo dve od 105 enot sta ocenjeni kot popolnoma sposobni (Capability Milestone Level 1 – CM1 – mejnik zmogljivosti 1. ravni), 38 enot je sposobnih izvajati svoje primarne naloge z mednarodno podporo (CM2).  32 enot je sposobnih le za delno opravljanje svojih primarnih nalog ob mednarodni podpori (CM3). 11 enot je bilo šele oblikovanih, zato še niso bile sposobne za opravljanje nalog (CM4). 22 enot je bilo načrtovanih, a še niso bile ustanovljene. Ocenjene so bile enote ravni bataljona ter brigadna in korpusna poveljstva.

V Afghanistan Report 2009 so ocenjene zmogljivosti enot ravni bataljona in dosežen napredek od januarja do decembra 2008. Januarja niti eden od bataljonov ni spadal v skupino CM1, 26 bataljonov je ocenjeno z CM2, 25 bataljonov je tvorilo skupino CM3 in 4 bataljoni so razvrščeni v CM4. Stanje v mesecu decembru je videti veliko bolj obetavno. 21 bataljonov je ocenjeno z CM1, 23 bataljonov z CM2, 22 bataljonov z CM3 in 2 bataljona z CM4.

Afganistanske oborožene sile imajo težavo z iskanjem sposobnih kandidatov za poveljniške (častniki, podčastniki) in specialistične (logistika) funkcije ter odsotnostjo in zadržanjem pripadnikov. Bojne enote poročajo o velikem pomanjkanju okrog 40 % ključnih sredstev, kot so vozila, orožje in radijski sistemi.

ANA naj bi potrebovala pomoč vsaj še desetletje, da se razvije v oboroženo silo s primerno opremo, sposobnim kadrom in utrjenimi vrednotami vojaške organizacije (disciplina, profesionalizem,…). Trenutno pa ANA ne more samostojno delovati iz večjih razlogov.

Raznovrstne ovire
•    Pomanjkanje pripadnikov - Njihovo število naj bi sicer naraščalo (januar 2008: 49 tisoč, december 2008: 67 tisoč), tako da so enote vse bolj popolnjene. A se na drugi strani ves čas spreminja tudi načrtovano celotno število pripadnikov ANA. Tako so leta 2002 določili obseg do 70 tisoč pripadnikov in lansko leto je bilo odobreno povečanje obsega na 134 tisoč pripadnikov. Želje nekaterih predvidevajo obseg do 200 tisoč pripadnikov, kar pa bo v veliki meri odvisno od varnostnih razmer in soglasja mednarodne skupnosti.

•    Lojalnost do države - Prebivalstvo ima več desetletne izkušnje z bojevanjem, zato bojevnikov ne primanjkuje, vendar so vajeni služenja celi paleti nedržavnih subjektov.

•    Nepismenost kandidatov, jezikovne razlike ter plemenska in etnična pripadnost - Samo 28 % celotnega prebivalstva starega nad 15 let zna brati in pisati. Dari in paštunščina sta uradna jezika, poleg teh prebivalstvo govori še turške jezike in 30 manjšinskih jezikov. Etnična raznolikost prebivalstva naj bi vodila v sorazmerno zastopanost njihovih članov v oboroženih silah zaradi legitimnosti vojaške organizacije. Podatki o etnični sestavi se skrivajo, a poročila navajajo, da še ni uravnotežena, saj Tadžiki prevladujejo in Paštunov primanjkuje.

•    Pomanjkanje urjenja - Prva težava nastopi zaradi rotacije koalicijskih in afganistanskih sil, kar onemogoča trajno in nepretrgano urjenje. Z drugo težavo se soočajo mednarodni vojaški mentorji, saj morajo spreminjati miselnost afganistanskih vojakov, ker mnogo navad afganistanskih oboroženih sil izvira od sovjetskih svetovalcev. Dodaten problem je pomanjkanje mednarodnih vojaških mentorjev na terenu (OMLT – Operational Mentor and Liaison Teams), posebej v bolj nemirnih delih države.  Skupine OMLT (12 do 19  oziroma 20 do 40 pripadnikov) namreč z afganistanskimi enotami ravni brigade in bataljona sodelujejo tudi v bojnih nalogah, saj jim zagotavljajo svetovanje in povezavo z koalicijskimi silami, ki nudijo bojno podporo in zagotovitev delovanja. Sredi marca letos je bilo teh skupin 52 in do konca leta 2010 naj bi jih potrebovali 84. Razliko naj bi pokrile ameriške skupine ETT (Embedded Training Teams), ki so sorodne Natovim OMLT.  Nekateri častniki afganistanske vojske so potarnali, da je usposabljanje pehotnih bataljonov preveč »konvencionalno« in bi se morali bolj posvetiti uspešni proti-gverilski taktiki.

•    Poveljevanje in kontrola - Delitev med častniki in podčastniki, nezaupanje med obema skupinama – vzroki so kulturnega in socialnega značaja. Pomanjkanje sposobnega poveljniškega kadra onemogoča samostojno načrtovanje kompleksnih operacij in uspešno vodenje enot na bojišču. Afghanistan Report 2009 navaja povečanje deleža operacij, ki jih je vodila ANA iz 49 % januarja 2008 na 62 % decembra 2008.

•    Oborožitev in oprema – ANA nima lastne zračne podpore (bojna letala in helikopterji), ki pa je pogosto del taktike koalicijskih sil v boju proti upornikom. Oborožitev in oprema sta zastarela (sovjetskega izvora), medtem ko je dotok novih sredstev počasen. Posledično se v enotah mešajo sredstva starejšega in mlajšega datuma zahodnega in vzhodnega izvora. Inštruktorji in vojaki se soočajo z neskladno, nepopolno in nezdružljivo opremo in oborožitvijo, posebej donacije držav so različne kakovosti. Vzrok za »podhranjenost« gre pripisati tudi dejstvu, da je večje pozornosti bil deležen Irak in tamkajšnje vzpostavljanje varnostnih sil. Primanjkuje komunikacijskih sistemov za povezavo med različnimi ravnmi poveljevanja. Na voljo ni sistemov, ki bi zagotovili večjo premičnost, premestljivost in vzdržljivost (ustrezno zaščitena vozila, letala, helikopterji, logistika, osebna zaščita – neprebojni jopiči, čelade, očala). Na moralo vojakov slabo vpliva pomanjkanje zalog streliva, minsko-eksplozivnih sredstev in rezervnih delov. Poročilo (januar 2009) ameriškega organa GAO  odborom ameriškega kongresa o oborožitvi namenjeni afganistanskim varnostnim silam izpostavi nekaj težav.

•    Policija – Občasno prihaja celo do ostrih trenj med samimi varnostnimi silami – vojsko in policijo – kar pa ni vzpodbudno. Ocene so do policije zelo kritične zaradi nestrokovnosti, slabe usposobljenosti in opremljenosti ter koruptivnosti – med kritiki velja za popoln polom.

•    Politična kultura - Značilnost afganistanske politične kulture je hitro menjavanje zavezništev in posledično prehajanje iz enega tabora v drugega.

•    Birokratski problemi in korupcija – Npr. prodaja orožja upornikom in izdajanje informacij.

•    Odsotnost in odhodi - Problem je obdržati pripadnike, saj se pogosto dogaja, da so ti odsotni brez uradnega dovoljenja – AWOL (Absent Without Official Leave), seveda je bilo tovrstno početje nerazumljivo za koalicijske vojake. V zahodnih vojskah prekršek primeren za vojaško sodišče, a v Afganistanu to ne predstavlja posebnega problema, še posebej, če ima oseba, ki je za nekaj časa izginila, jasne namene, da se vrne. Izkazalo se je, da vzrok tiči v kulturnem in finančnem dejavniku. Ugotovljeno je bilo, da pogosto celotna zgodba sovpada z plačilnim dnevom, saj so vojaki odšli domov, kamor so zelo revnim družinam odnesli svoj zaslužek in se kasneje vrnili. Dodatni dejavnik odsotnosti in odhodov predstavlja navezanost vojakov na dom in družino, zato daljša odsotnost od doma predstavlja težave. Tovrstno početje seveda ne prispeva k discipliniranim oboroženim silam, ki jih bo Afganistan potreboval za boj proti upornikom.
Uvedene so bile reforme (večje plača, kaznovanje), ki naj bi problematiko omilile, tako da je delež odsotnosti padel na 12 % (prej 38 %) in začeli so z ustanavljanjem regionalnih centrov za usposabljanje, kar bo omogočilo prisotnost kandidatov za vojaka blizu domačega okolja. V začetku je veliko kandidatov odšlo zaradi razočaranja, ker je prišlo do nesporazumov glede izvedbe usposabljanja – pričakovali so odhod in urjenje v ZDA. Vstop v oborožene sile je prostovoljen (triletne pogodbe), kar vojaki razumejo, da je prosta odločitev tudi odsotnost ali odhod. V obdobju med letoma 2006 in 2008 je samo polovica pripadnikov bojnih enot podaljšala pogodbe. Vojaki dobijo plačilo, ki velja za bolj skromno ($100/mesec), zato so to začeli izkoriščati uporniki, ki so ponujali trikratno mesečno plačilo in posledično skušali vplivati na redčenje pripadnikov pri nasprotnikih. Druga taktika upornikov je zastraševanje družin pripadnikov ali potencialnih kandidatov za vojake. Značilne so sezonske odsotnosti, ki jih označujeta sveti mesec Ramadan (družinsko praznovanje) in zima (slabe življenjske razmere na terenu).

Za pripadnike je problematičen visok operativni tempo in posledična izčrpanost. Mednarodni mentorji so opazili zlorabe drog, boječnost, izsiljevanje lokalnega prebivalstva in zavračanje nalog. Tako so izkušnje deljene, saj drugi pohvalijo prizadevnost in napredek vojakov in enot.

Plazenje, hoja in tek
Nadaljnje izboljšave so načrtovane kot postopne, povedano v športnem jeziku – gre za maraton in ne šprint. Pripadnik ameriške vojske, vojaški svetovalec, se je slikovito izrazil: »Celotno bistvo je v plazenju, hoji in teku. ANA je trenutno pri plazenju, čez nekaj let bo v fazi hoje in čez 10 let v teku. Takrat bomo vsi lahko odšli domov.«

Opomba: Spletna stran Afghanistan Conflict Monitor omogoča spremljanje razmer v Afganistanu na različnih področjih in na podlagi številnih virov.