ŠTAB | varnost vs. konflikt

Poveljnikova strateška ocena

Objavil Jure Mikelj, 27. april 2009

»Razumevanje tipa vojne, v kateri se vojskuješ, je prvi korak do zmage.« (general Anthony Zinni)

Meseca oktobra je minila sedma obletnica napada na Afganistan (7. 10. 2001). Prvotnim naporom ZDA se je kasneje pridružila širša mednarodna skupnost, ki je na čelo prizadevanja za boljšo prihodnost te dežele postavila mednarodne sile za varnostno podporo (ISAF – International Security Assistance Force).

»Prava formula«

Ne glede na pretečena leta položaj v Afganistanu ne odseva želenega stanja, zato si mednarodna skupnost prizadeva poiskati »pravo formulo« (strategija) za dosego končnega cilja (zmaga) v deželi, kjer ima zadnjih trideset let glavno besedo orožje in kjer so v zgodovini močne tuje sile že naletele na velike težave. Največje breme v mednarodni skupnosti nosi NATO, ki vodi operacijo kriznega odzivanja ISAF (sodelujejo tudi države, ki niso članice te mednarodne organizacije), saj mora zagotoviti varnost in stabilnost – temelj za uspešno delo na ostalih področjih, ki tvorijo končni cilj.

Operacija kriznega odzivanja (OKO) v Afganistanu predstavlja vzorčni primer sodobne kompleksne krize in asimetričnega načina vojskovanja, ki v prihodnosti najverjetneje predstavljata v pojavno različnih oblikah realno in pogosto varnostno grožnjo nacionalnim državam in mednarodni skupnosti. S tega vidika je zanimivo, kako najvišji politični voditelji in vojaški poveljniki zaznavajo varnostne grožnje, kako jih razumejo in kako posledično nanje odgovarjajo. Napačno razumevanje stvari namreč pomeni napačen odgovor, neuspeh in negativne posledice.

V tem kontekstu je OKO v Afganistanu pravi preizkus tako za NATO kot tudi vse sodelujoče države. Zgodovina ponuja nemalo primerov, ko je David (šibkejši) premagal Goljata (močnejši), tako da predvsem zahodni politični voditelji in vojaški poveljniki ne bi smeli ponavljati napak iz preteklosti. Ali razumejo tip vojne v Afganistanu, kar naj bi bil prvi korak do zmage?

V začetku junija 2008 je poveljniško mesto sil ISAF v Afganistanu zasedel ameriški general David D. McKiernan. V septembrski izdaji uradnega glasila »ISAF Mirror« je pod naslovom »Winning in the Islamic Republic of Afghanistan« predstavil strateško oceno OKO v Afganistanu.

Dolgoročna obveza in politična rešitev

Cilj sil ISAF v Afganistanu je zmaga – zgraditi boljšo prihodnost za Afganistan. Zmago sestavljajo dosežki na številnih področjih, ki so opredeljeni kot realno zaznavanje  varnosti, stabilna vlada s sposobnimi in strokovnimi institucijami, trajnostni razvoj in izboljšane ekonomske priložnosti. Omenjeni proces bo zahteval čas in dolgoročno obvezo. Rešitev bo navsezadnje politična in ne vojaška, kar je zgodovina že potrdila v podobnih operacijah proti upornikom (COIN – counterinsurgency).

ISAF tako uporablja celosten pristop na treh področjih: varnost, vladanje ter obnova in razvoj. Glavni prispevek ISAF je na področju varnosti, pri čemer ga mandata OZN in NATO postavljata na čelo mednarodne skupnosti. Na področjih vladanja in razvoja podpira afganistansko vlado in misijo OZN (UNAMA – United Nations Assistance Mission Afghanistan), tako da v teh prizadevanjih uporabljajo enoten pristop, kar pomeni tesno sodelovanje med vpletenimi subjekti mednarodne skupnosti.

ISAF je oblikoval COIN strategijo, ki jo sestavljajo naslednji elementi: oblikovati (SHAPE), odstraniti (CLEAR), obdržati (HOLD) in graditi (BUILD) – oblikujejo varno okolje, z območja odstranijo upornike in ga obdržijo s trajno prisotnostjo afganistanskih varnostnih sil (ANSF – Afghan National Security Forces) ter nato vzpostavijo pogoje za gradnjo s širitvijo stabilne vlade in razvoja.

Prebivalstvo in obnova

ISAF mora biti osredotočen na afganistansko prebivalstvo in njegove prioritete – varnost, osnovne potrebe in storitve. V tem kontekstu poudarja podporo najbolj ogroženemu prebivalstvu in je osredotočen na ključno infrastrukturo, ki je potrebna za zagotovitev varnosti, osnovno vladanje in storitve ter promocijo razvoja. Poveljnik sil ISAF se zaveda, da morajo biti vsi ti napori doseženi v kulturnem, religioznem in geografskem kontekstu Afganistana.

Toda, ali ISAF zmaguje? Napredek je, a neenak. Šole obiskuje več otrok kot pred dvema letoma. Večina prebivalstva ima dostop do zdravstvene oskrbe in smrtnost upada. Omogočen je širši dostop do vode in elektrike ter zgrajene so bile nove ceste, ki povezujejo skupnosti in omogočajo trgovino. Veliko ljudi še vedno nima dostopa do osnovnih storitev in pomembni izzivi ostajajo (nepismenost, nezaposlenost, suša, trgovina z mamili in zasvojenost). Po mnenju generala McKiernana je pomembno, da uporniki ne zmagujejo in ne morejo zmagati, saj si prebivalstvo ne želi vrnitve talibanov ali katere druge ekstremistične ideologije. Taktika upornikov je nasprotna afganistanski kulturi in nelegitimna.

Uporniki

General izpostavi, da so uporniki podrejeni v bojih z afganistanskimi oboroženimi silami (ANA – Afghan National Army) in koalicijskimi silami. To pa ne pomeni, da upornikom primanjkuje pripadnikov, saj rekrutirajo ob meji, sodelujejo s kriminalci in trgovci z mamili ter vplivajo na ali ustrahujejo ljudi brez alternative, izobrazbe ali dohodka.

Uporniki v Afganistanu so rahlo povezana mreža skupin z različnimi cilji in razpršenimi  motivi. Cilji se razprostirajo od odstavitve vlade do slabitve lokalne oblasti z namenom olajšati cilje kriminala. Motivi zajemajo ekstremistične ideologije, pomanjkanje alternativne zaposlitve, strah, zgodovinsko nasprotovanje tuji navzočnosti in kulturno imunost na desetletja spopadov. Upor ni enoten, niti povezan v delovanju, a včasih uspe sodelovati v nekaterih regijah.

Leta 2008 je nasilje poraslo iz več razlogov. Prvič, uporniki so se namerno zatekli k asimetrični taktiki z manjšo stopnjo intenzivnosti, bolj ranljivimi cilji in časovno krajšim delovanjem. To zahteva enostavnejšo poveljevanje in kontrolo, rezultat je izogibanje neposrednemu stiku (manjše izgube). Napadi visoke stopnje intenzivnosti se nadaljujejo, a so manj številčni. Drugič, pogoji za svobodno delovanje upornikov glede rekrutiranja, bivanja, urjenja in oskrbe ob meji so se izboljšali zaradi pomanjkanja uspešne COIN zmogljivosti in strategije v plemenskih predelih Pakistana. Prepustna meja pospešuje ta proces. Tretjič, ISAF in ANSF delujeta na območjih, kjer še nista bila prisotna, ter povečano število teh sil lahko izvede več operacij proti upornikom v njihovih varnih zavetjih ali na območjih, kjer imajo podporo.

V Afganistanu se po besedah poveljnika sil ISAF upor ne širi, saj ostaja osredotočen  na paštunska plemenska območja (jug in vzhod Afganistana ob meji s Pakistanom). Uporniške aktivnosti so se v primerjavi z letom 2007 povečale na vzhodu države, toda drugje povečanje ofenzivnih operacij ANSF in ISAF pomeni večje število stikov. Afganistanci na mnogih območjih države se ne počutijo varne pred uporniki, kriminalom ali korupcijo.

Pakistan in vladanje

Po besedah generala McKiernana je potrebno priznati, da trajen mir v Afganistanu zahteva vojaške sankcije v Pakistanu in izboljšanje vladanja na vseh upravno-teritorialnih ravneh znotraj Afganistana. Prvi izziv zadeva ameriško vlado in ključne mednarodne partnerje pri sodelovanju s pakistansko vlado, saj sta pod vprašajem regionalna stabilnost in uspeh globalnega boja proti terorizmu. ISAF si prizadeva za izboljšanje koordinacije in učinkovito sodelovanje med ANSF, ISAF in pakistanskimi oboroženimi silami.

Izboljšanje vladanja zahteva enoten pristop na vseh ravneh z namenom izobraziti in usposobiti kader ter izboljšati storitve in odgovornost do prebivalstva. Največji omejitvi za hitrejši razvoj sta pomanjkanje usposobljenih ljudi in korupcija. Široka nepismenost in nerazviti šolski sistem sta izziva, ki se jih lahko odpravi samo na dolgi rok. Korupcija ruši javno podporo in zaupanje, je predmet velikega mednarodnega pritiska in zahteva nadaljnje vztrajanje.

Afganistanske oborožene sile

Zmaga prav tako zahteva povečanje sil ANSF in ISAF ter sposobnost zagotavljanja varnosti na dolgi rok. ANA in afganistanski vojak sta po mnenju poveljnika sil ISAF gotovo zgodba o uspehu, ki se mora naprej razvijati in rasti. Nekaj enot že samostojno vodi in opravlja naloge. ANA bo imela 80 tisoč pripadnikov do leta 2010 in 134 tisoč pripadnikov leta 2014. Poveljevanje na vseh ravneh je dobro in uvedeni programi razvoja poveljniškega kadra bodo to še izboljšali. Zavezanost in bojni duh vojakov sta močna, tako da so zanesljivi v boju, pridobili so zaupanje in podporo prebivalstva. Zračni korpus – 17 helikopterjev (Mi-17) in šest transportnih letal (štiri An-34 in dve An-26) – izvede večino zračnih prevozov na zahtevo ANSF. Brigada komandosov je sestavljena iz elitnih pehotnih vojakov, ki so skupaj s koalicijskimi svetovalci najbolj učinkovita COIN sila in delujejo z velikim uspehom.

Afganistanska policija

Afganistanska policija (ANP – Afghan National Police) napreduje počasneje, a ISAF si prizadeva za enakomerno izboljšanje stanja, zato so bili uvedeni naslednji ukrepi: plačna in šolska reforma, odprava zasebnih milic lokalnih voditeljev, policijske mentorske skupine in usposabljanje policije za civilni red (ANCOP – Afghan National Civil Order Police), kar na splošno izboljšuje pristojnost in zmogljivost. Bataljoni ANCOP so ključni element za osredotočen razvoj pokrajin (FDD -  Focus District Development), to je program za reformo policije in izboljšanje vladavine prava na ravni prebivalstva, pri čemer poteka sočasna izgradnja ali izboljšanje ključne pokrajinske infrastrukture. Pokrajinska policija je začasno nadomeščena z ANCOP, medtem ko se konsolidira, popolnjuje in usposablja. Bataljoni ANCOP prevzamejo izvajanje nalog za osem tednov in so nato zamenjani z na novo usposobljenimi pripadniki pokrajinske ANP. Program je uspešen v izboljševanju veščin in učinkovitosti ANP, pridobivanju javnega zaupanja in zmanjšanju civilnih žrtev zaradi sposobnosti ANP za zaščito in obrambo.

ISAF

Enote ISAF bi se morale številčno povečati iz dveh razlogov: partnerstvo z ANSF in COIN operacije. Afganistanska vojska se povečuje in policija potrebuje razvoj, zato je potrebnih več mednarodnih sil za usposabljanje, mentorstvo in partnerstvo, kar lahko pospeši rast ANSF. Drugi razlog za večjo potrebo po silah je izvajanje COIN operacij na območjih, kjer ISAF sedaj ni prisoten ali ne more vzdrževati prisotnosti. Z namenom priti v COIN strategiji do elementa graditi je najprej potrebno biti sposoben obdržati. Pomanjkanje sil se je do sedaj izrazilo v ponavljajočih se operacijah odstranjevanja upornikov z območij, kjer je ISAF že bil prisoten, a jih ni mogel obdržati zaradi drugih potreb po enotah.

Američani povečujejo svojo prisotnost in podobne poteze se pričakujejo tudi od ostalih držav članic NATO. Nedavna ameriška iniciativa, da ustanovi ameriške sile za Afganistan (USFOR-A), je velik korak naprej v izboljšanju enotnosti naporov in učinkovitosti v Afganistanu, saj poenostavlja poveljevanje in kontrolo, določa enega ameriškega poveljnika za konvencionalne sile v tej državi in ustvarja sinergijo med različnima mandatoma sil ISAF in operacijo »Trajna svoboda«.

Kaj sledi?

General McKiernan zaključi strateško oceno s pogledom v prihodnost. Naslednji dve leti bosta odločilni za prihodnost Afganistana. Uspehe ISAF je potrebno prevesti v nadaljnjo stabilnost, tako da se ohrani pozitivne rezultate. Afganistanci bodo od oktobra 2008 do marca 2009 izvajali registracijo volivcev v pripravah na predsedniške in provincialne volitve, ki bodo potekale septembra in oktobra 2009. ANSF bo prevzel odgovornost za varnost v provinci Kabul in kasneje ob primernih pogojih tudi v ostalih provincah. ANA bo številčnejša in sposobnejša. ANP bo naredila korake k profesionalizmu in sposobnosti COIN. ISAF se bo povečal in skupaj z ANSF boril proti upornikom. Subjekti mednarodne skupnosti bodo izboljšali sodelovanje in učinkovitost razvojne pomoči v podporo afganistanski vladi. Uporniki se bodo odzvali in ostali bodo zunanji izzivi. Stopnja napredka bo odvisna od dejavnikov, na katere se da le posredno vplivati, toda odločitev ne sme biti obotavljajoča. Afganistansko prebivalstvo in mednarodna varnost sta odvisna od zmage sil ISAF.

Politični voditelji in družba

Iz napisanega gre razbrati, da poveljnik sil ISAF razume tip vojne, v kateri se vojskuje. Zmaga ne bo dosežena z vojaškim porazom upornikov in napori bodo dolgotrajni. Tako kompleksna kriza zahteva celosten in enoten pristop na več področjih ob sodelovanju z ostalimi subjekti mednarodne skupnosti. COIN strategija mora biti nadgrajena z elementoma obdržati in graditi, saj samo lov na upornike ne prinaša uspeha. Ključ do zmage je naklonjenost prebivalstva in t.i. »nation building« (postkonfliktno delovanje – obnova, razvoj in vladanje), pri tem je nujno vključiti prebivalce in upoštevati značilnosti okolja (kultura, religija, geografija, etnične skupine,…). Uporniki so povezani v mrežo in uporabljajo asimetrično vojskovanje. Na krizo vplivajo tudi zunanji dejavniki, kot je v tem primeru sosednja država.

Določeni vojaški poveljniki na strateški ravni so očitno upoštevali pretekle negativne izkušnje in svoje razmišljanje o konvencionalnem preusmerili na nekonvencionalno vojskovanje (kompleksna kriza in asimetrično vojskovanje). Takšno miselnost morajo prenesti na operativno in taktično raven, saj konvencionalna izvedba ne more biti skladna z nekonvencionalno strategijo, ker se »nevidnega« sovražnika ne da poraziti z ogromno ognjeno močjo. Za primer: ognjena zračna podpora na naseljenih območjih prinaša veliko število žrtev med civilisti, kar zmanjšuje zaupanje prebivalstva do koalicijskih sil. Ravno osredotočenost na prebivalstvo pa je ključnega pomena, saj je njihova podpora ključ do zmage v tovrstnem tipu vojne, ker bodo uporniki izgubili svoj življenjski prostor.

Pravilno razumevanje vojne s strani vojaških poveljnikov je v demokratičnih družbah brez pomena, če temu ne sledijo politični voditelji, saj so oborožene sile pod civilnim nadzorom in z njimi upravlja legitimno izvoljena politična oblast. Prav politične voditelje čaka zelo težka naloga, ki je odločilna za končno zmago. Asimetrično vojskovanje upornikov je namreč osredotočeno na politično voljo v krizo vpletenih subjektov, ki jo skušajo spremeniti in si zagotoviti zmago. V praksi bi to pomenilo postopno umikanje držav iz OKO v Afganistanu in nazadnje njen konec oziroma poraz. Tako morajo politični voditelji sami razumeti tip vojne, v kateri sodelujejo. V to razumevanje morajo prepričati tudi notranje politične tekmece in družbo, ki prav tako vplivajo na politično voljo.

Na razplet krize v Afganistanu ter posledično zmago ali poraz sil ISAF bo potrebno počakati še nekaj let ali celo desetletij. Dejstvo pa je, da bo rezultat v prvi vrsti odvisen od politične volje vpletenih subjektov.

Opomba: Spletna stran natochannel.tv predstavlja spletni televizijski kanal zveze NATO, kjer je mogoče poleg ostalih aktivnosti spremljati tudi razmere v Afganistanu.