Po nadgradnji bodo helikopterji dobili balistično zaščito, ki med drugim vsebuje oklep proti izstrelkom pehotnega orožja in naprave za odkrivanje projektilov. Potrebna medicinska oprema je bila v helikopterje vgrajena že predčasno. Vir: MORS

Ob tem je nastala zmeda zaradi povezav med omenjeno nadgradnjo in napotitvijo v Afganistan (izjava poveljnika sil ob dnevu vojaškega letalstva), tako da sta morala politični in vojaški vrh pojasnjevati načrte v strateških dokumentih, slovenske cilje sil pri Natu, načrte za prihodnje napotitve v operacije in že (ne)sprejete odločitve vlade o napotitvah v Afganistan ter civilno-vojaške odnose (izpostavljena je bila domneva, da vrh vojske mimo vlade sprejema odločitve o napotitvi helikopterjev v Afganistan, s tem se je v medijih povezovalo tudi odstop državnega sekretarja Uroša Kreka, ta je domneve zavrnil in se kasneje odločil, da bo nadaljeval s svojim delom).

S potrpežljivostjo čakam da bo javno objavljen dokument SOPR , ker me resno zanima “nova vizija” ter nadaljni razvoj na področju letalstva, še posebaj zato ker bodo po vrjetnosti deli tega močno vezani kot podporni element bojnim skupinam, čeprav ni predvideno, da bi delovali kot del teh skupin, kljub temu da z enim helikopterjem in ekipo doprinesemo 50% t.i. Nato točk glede na cel pehotno-motorizirani bataljon.

Vsekakor pametna odločitev, saj z lastnim strateškim transporterjem Slovenija nima kaj početi in bi bili stroški vzdrževanja preveliki (spomnimo se falcona), poleg tega gre za bistveno večje letalo, kot je predvideni C-130 hercules (20 t v primerjavi s C-17, ki ima nosilnost 77 t). najpomembnejše pa je: gre za dolgoročni projekt (25 – 30 let), ki ne bo zastaral (v primerjavi z SKOV 8×8, ki jih nove doktrine že izrinjajo, mi pa še vedno vstrajamo pri njih).

Naj ponovno opozorim, da je neracionalno, da Slovenska vojska uri tuje oborožene sile, ki nato to znanje prenašajo naprej, pri čemer se kvaliteta zmanjšuje. Razlog, da Slovenska vojska urjenja in usposabljanja ANA ne izvede sama, pa je opisan zgoraj in pri njem bo ostalo, vse dokler bodo slovenski “strokovnjaki” sanjali o bojnih helikopterjih.

Zgornja ponudba je zanjimiva. Rešimo se “neprespektivnega” dela letalstva ter pridobimo nujno potrebno komponento.

Na tem mestu bi raje naredil kompromis in šel v smer VTOL, npr. V-22, ki ga dejansko lahko uporabiš v nacionalni obrambi, zagotavlja hiter taktični transport, je zmožen prenosa motorizirane izvidniške enote in pristaja kjerkoli, kar je za državo z dvema asfaltiranima/cementiranima letališčoma nujno.

Z bojnimi helikopterji je pa podobna zgodba. Slovenija jih nedvomno ne potrebuje. Bojni helikopterji so izključno ofenzivno orožje, ki ga Slovenska vojska ne potrebuje niti za nacionalno obrambo niti za OKO (razen če se nameravamo v prihodnosti pridružiti kolegom na jugu Afganistana). Če se že zagotavlja bojna sredstva, bi morala biti v interesu slovenske nacionalne obrambe zračna suverenost, ki pa je z bojnimi helikopterji ne moreš zagotavljati, kvečjemu s prestrezniki. Za tak majhen prostor je seveda zopet pogoj VTOL.

Upoštevajoč tendence nove ministrice, strateškega pregleda obrambnega resorja (SPOR), gospodarske “krize” (recesije) in javne podpore sem prepričan, da bo šlo v kompromis med zaščito in reševanjem ter vojsko. Vse prevečkrat smo namreč pokazali, da smo kljub nekim transportnim zmogljivostim v boju zoper kraške požare še vedno dokaj nemočni. Zaščita in reševanje nimata ustreznih lastnih zmogljivosti, prostovoljni gasilci niso v pravi meri integrirani v sistem. Dokler teh pomankljivosti SPOR ne odpravi, so bojni helikopterji le mokre sanje kakega Jelinčiča.

Drugo je taktrični transport ter seveda osnovno šolanje. Prvega je potrebno razviti in zagotoviti določene zmogljivosti. Osnovno šolanje je pravtako potrebno ohraniti ter razvijati dalje. Strateški transport se bo pač zagotavljal z zakupom C-17.

V enem od starih SOPR je bilo govora o vspostavitvi večnamenskega helikopterskega bataljona, katerega naj bi sestavljali srednji večnamenski helikopterji, srednji transportni in 12 bojnih.

Kakšni so sodobni trendi glede bojnih helikopterjev? Kaj menite o vpostavitvi te bojne komponente v SV?

Rod letalstva ima v teh tendencah oziroma trendih ogromen potencial, vendar ne s tovrstno vojaško doktrino. V LBBS in SBBS Pilatusi nekako nimajo prihodnosti v združenem bojevanju rodov, nudijo kvečjemu zračno podporo. Potrebno bo narediti odločitev, ali razvijati skupne sile rodov ali ohranjati te smernice bojnih skupin, kjer letalstva (v smislu fixed wing) ni, oziroma so le helikopterji.

Druga stvar je zračna mobilnost oziroma premestljivost. Bojne skupine odlikujeta prav ta, vendar trenutno le v združenih namenskih strukturah, lastnega strateškega transporta nimamo. Tu bo zopet potrebno potegniti črto: ali bo BRZOL dobila status rezerve za primer vojne (kot npr. artilerija in tanki) in bo imela le vod ZO v BBS, ali bo šla v popolnoma drugo smer in se bo popolnoma integrirala v vojaško strukturo združenega bojevanja rodov (kar bi bilo edino razumno).

In še zadnji tender razvoja so brezpilotna letala. Slovenska vojska je tudi na to pot končno stopila, kaj bo iz tega, pa bo pokazal čas.

Zaključek je torej, da je skrajni čas, da Slovenska vojska neha govoriti eno in delati drugo. Pa ne le vojska, tudi politika. Ko je Kresalova na posvetu v Brdu govorila o humanitarni pomoči v operacijah kriznega odzivanja (OKO) mi je postalo slabo. Potrebno si bo nehati zatiskati oči in predstaviti skupno strategijo nastopanja v mirovnih operacijah. Na to pot smo končno šli – vendar po kolikem času??? In ko bo strategija predstavljena, se bo implementirala v doktrini. Takrat se bo končno končala praksa pošiljanja pehotnih motoriziranih bataljonov v OKO in hkrati “nategovanja” ostalih rodov, kako pomembno vlogo imajo pri “obrambi domovine”. In popolnoma enaka prihodnost čaka letalstvo: osmislitev.

Glede kadrovskega menedžmenta je pa tako: HIPOS (trenutno četa 20. MotB) je v očeh javnosti edini legitimni razlog, da vojsko sploh imamo. Helekopterji Slovenske vojske so nepogrešljivi pri transportu HIPOS-a in v strukturah zaščite in reševanja. Da se težišče prenese v operacijo kriznega odzivanja…ne vem, ali je zunanjepolitična drža RS res vredna popolne izgube javne podpore vojski v državi.

Kompromis bi bil, da bi Slovenska vojska (BRZOL) zagotovila inštruktorje, ki bi ljudi z izkušnjami iz Afganistana naučili dodatnih veščin pristajanja v gorah. Imamo inštruktorje, ki so med boljšimi, vendar naj ostanejo inštruktorji (ker smo kadrovsko podhranjeni). Oziroma če biblijsko karikiram: ne daj lačnemu človeku ribe, ampak ga nauči ribolova.