ŠTAB | varnost vs. konflikt

Strokovna ekskurzija v Sarajevo

Objavil Tjaša Petročnik, 10. maj 2009

Obramboslovci smo konec aprila obiskali Sarajevo, živahno mesto na stičišču Vzhoda in Zahoda, ki ga zaznamuje zgodovinska zapuščina šestih stoletij, bogata multikulturnost, in nenazadnje vojna preteklost. Prav spoznavanje prestolnice Bosne in Hercegovine (BiH), ki si je v devetdesetih »prislužila« naziv najdlje obleganega mesta v zgodovini, in njene povojne obnove je bil tudi glavni namen ekskurzije, ki jo je pripravilo Društvo študentov obramboslovja Slovenije (DŠOS).

Sarajevo se nahaja v široki dolini reke Miljačke, ki jo obdajajo hribi, med drugimi Jahorina in Bjelašnica, prizorišči zimskih olimpijskih iger leta 1984. Z glavne ceste, ki nas je pripeljala v mesto, se vidijo vahabistična mošeja kralja Fahda, trenutno največja sarajevska mošeja, največja stolpnica na Balkanu, ki v višino meri 170 metrov, številne od vojne poškodovane stavbe in znameniti rumeni hotel Holiday Inn, zatočišče tujih novinarjev med vojno. Pot do hotela nas je vodila tudi po »aleji snajperjev«, mimo Latinskega mostu, kjer je Gavrilo Princip ustrelil prestolonaslednika Franca Ferdinanda in dal povod I. svetovni vojni, mimo Narodne in univerzitetna knjižnice, kjer je med vojno v devetdesetih zgorelo 2 milijona knjig, ter številnih pokopališč, ki opominjajo na več kot 10500 žrtev obleganja, med katerim je bilo porušenega 50-60 odstotkov mesta.

Gostili so nas pripadniki Slovenske vojske
Študentje smo obiskali kontingent Slovenske vojske v bazi Butmir, kjer so nas sprejeli podpolkovnik Urbanč, polkovnik Zabukovec in stotnik Lorenčič, slednja sta s pomočjo kolegov tudi vodila program. Baza se nahaja ravno na meji med Republiko Srbsko in Federacijo BiH, in spoznavali življenje in delo v operaciji. Butmir je edina vojaška baza v BiH, v kateri je trenutno 3000 oseb (po vojni je bilo v BiH 60000 pripadnikov mirovnih sil), od tega 32 pripadnikov Slovenske vojske. Po pooblastilih Daytonskega sporazuma misija EUFOR in Natovo poveljstvo v Sarajevu skrbita za prehod BiH v varno demokratično državo in njeno približevanje evroatlantskim integracijam; prva predvsem pri zagotavljanju varnega in stabilnega okolja, slednje pa pri reformah obrambnega in varnostnega sektorja. S tem namenom Natovo poveljstvo, ki ga sestavlja 143 ljudi, med katerimi je tudi 5 pripadnikov Slovenske vojske, sodeluje in pomaga oblastem v BiH pri pripravi aktov z obrambnega področja, usposablja vojake v skladu z Nato standardi ter na področju poveljniškega sistema, komunikacijsko-informacijskih sistemov in zvez podpira misijo Evropske unije. Življenje v bazi zagotovo ni lahko, vendar pa je organizirano tako, da čim bolj posnema vsakdanjik – ceste imajo imena, na primer Daytonska ali Mostarska ulica, vojakom so na voljo rekreacijske površine, lokali in številne trgovine, za prijetno vzdušje pa poskrbijo tudi nacionalni domovi pripadnikov posameznih kontingentov, kjer se prirejajo družabni večeri.

Pri kolegih na sarajevski univerzi
Obiskali smo tudi Fakulteto političkih nauka, eno od 24 članic sarajevske univerze. Tam nas je nagovoril dekan, prof. dr. Mirko Pejanović, in prof. dr. Izet Beridan. Ta nam je predstavil predmetnik sarajevskih vrstnikov, ki študirajo na smeri Varnostne in mirovne študije, in možnosti izmenjave, nas z bošnjaško gostoljubnostjo pogostil s kavo (poleg katere je sodila obvezna cigareta) ter nam predstavil varnostno-politično situacijo v BiH. Trenutno so glavni problemi neurejeno lastništvo vojaško-obrambne infrastrukture, nekontrolirano proizvedeno in nepravilno hranjeno orožje, separacijske težnje nekaterih entitet znotraj BiH, povezave med politiko in organiziranim kriminalom ter mine. Asistent Zlatan Bajramović se nam je nato pridružil tudi pri nočnih ogledih.

Pazi, mine!
Mine danes še vedno pokrivajo 1683 kvadratnih km oziroma 3,2 odstotka ozemlja države in (ne)posredno ogrožajo več kot milijon ljudi. V letih 1996-2007 so zabeležili 1590 žrtev min. Po nekaterih ocenah naj bi bilo v državi še vedno okoli milijon min in neeksplodiranih ubojnih sredstev na več kot 11000 lokacijah, ki sledijo predvsem etničnim razmejitvah. V sklopu ekskurzije smo tako obiskali tudi Centar za uklanjanje mina u BiH (BHMAC), ustanovljen s strani Združenih narodov, kjer so nam predstavili minsko problematiko v BiH in njihove aktivnosti. To so predvsem koordinacija protiminskega delovanja, opozarjanje na mine in pomoč žrtvam. Proces protiminskega delovanja se je v BiH sicer pričel že leta 1996, do leta 2008 pa so »očistili« 100,3 kvadratnih kilometrov površin. Čeprav ima danes BiH eno najbolje organiziranih struktur za protiminsko delovanje v svetu, je vizija, da bi BiH v letošnjem letu proglasili za minsko čisto državo, neuresničljiva. Problem pri deminiranju predstavlja predvsem dejstvo, da večina minskih polj ni bila primerno popisanih, in pa pomanjkanje finančnih sredstev. Cilj je tako podaljšan do leta 2019.

Proces deminiranja pa smo spoznali tudi v praksi, saj smo se z g. Romanom Turšičem, vodjem pisarne International Trust Fund (ITF) v BiH, odpravili na delovišče v občini Visoko. Ob prihodu smo morali opraviti za deminerje povsem običajno stvar, ki pa je nas precej šokirala – povedati smo morali svojo krvno skupino. Zaradi min namreč še vedno umre okoli 5 deminerjev na leto. Na delovišču smo spoznali organizacijo in metode dela pri deminiranju. Le-to poteka strojno, če teren to dovoljuje, pri odkrivanju min pa pomagajo tudi psi. V BiH imajo 85 psov, ponavadi nemške ovčarje ali labradorce, ki s svojim ostrim vohom odkrivajo mine. Delo, ki se skrbno in natančno beleži, lahko poteka tudi ročno z detektorjem, postopek pa je zelo zamuden. Zaradi varnostnih razlogov lahko deminerji, teh je v BiH okoli 3000, delajo le nekaj ur dnevno.

Tunel rešitve
Ker je bil namen ekskurzije predvsem razumeti okoliščine vojne v BiH in obleganja Sarajeva 1992-95, smo obiskali tudi nekaj strateških točk obkolitve, med drugim tunel pod sarajevskim letališčem, ki ga je nadzorovala mednarodna skupnost in ki je prebivalce oskrboval s hrano, zdravili, elektriko in orožjem. Kot zanimivost – iz Sarajeva pa so po tunelu na drugo stran prihajale med vojno zelo zaželene cigarete sarajevske tovarne Duhan. Tunel so zgradili leta 1993, dolg je bil skoraj 800 metrov, širok 1 meter in visok 1,6 metra, pot skozenj, če ste bili »naloženi« s potrebnimi stvarmi, pa bi vam vzela 45 minut. V hiši v sarajevskem predmestju Butmir, sicer enem najstarejših naselij v BiH, kjer se vstopi v tunel (na drugi strani, v Sarajevu, se je tunel končal v garaži bloka), je postavljen tudi muzej s fotografijami in nekaterimi predmeti ter imeni žrtev obleganja Sarajeva s strani vojske Republike Srbske, med katerim je na mesto padlo okoli 500 granat dnevno. Ohranjenih je le 25 metrov tunela, za prehod skozi katerega so ljudje potrebovali dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve, vendar dovolj, da spomni na resničen pomen »tunela spasa«, kot so ga poimenovali.

Oborožene sile BiH
V Domu oružanih snaga BiH nam je brigadir oboroženih sil BiH Sakib Forić opisal spremembe, ki jim je bil podvržen obrambni sistem BiH v času po Daytonskem sporazumu, in so usmerjene predvsem v uravnoteženje stanja v oboroženih silah, ki so bile prej pravzaprav sestavljene iz 3 entitetnih vojsk. BiH, ki ima 3,7 milijona prebivalcev, je leta 2004, tako kot Slovenija, ukinila služenje vojaškega roka, in danes tako vojsko BiH sestavlja 10000 profesionalnih vojakov, od tega skoraj 60 odstotkov Bošnjakov (za primerjavo – stalna sestava Slovenske vojske šteje 7091 pripadnikov). Njeni pripadniki sodelujejo tudi v mednarodnih misijah, denimo v Kongu in Iraku. Tudi oborožene sile BiH se tako po načinu organizacije približujejo sodobnim profesionalnim vojskam, čeprav večino obrambnega proračuna namenijo za osebje in le nekaj odstotkov za modernizacijo in razvoj.

Pisan utrip Sarajeva
Med obiskom Sarajeva pa smo našli čas tudi za prijetnejše stvari: obisk Baščaršije z edinim še ohranjenim javnim vodnjakom, sebiljem. Danes so trg in ozke, prepredene ulice predvsem turistična atrakcija, kjer obiskovalci lahko pri delu opazujejo umetnike ter obrtnike in poiščejo tipične sarajevske spominke, v turških časih pa so predstavljali pomembno trgovsko četrt. Na poti domov smo se ustavili tudi pri mostu čez reko Neretvo v Jablanici, kjer se je v II. svetovni vojni zgodila 4. ofenziva, ter Mostar z znamenitim Starim mostom. Brez pleskavic in čevapčičev, baklave in turške »kafe« tudi ni šlo, in seveda ogledov mošej, sinagog, pravoslavnih in katoliških cerkva ter drugih znamenitosti mesta z izjemno kulturno pestrostjo, ki Sarajevu daje prav poseben utrip – kljub neizbrisljivi vojni preteklosti.

DŠOS se za pomoč pri izvedbi projekta zahvaljuje predvsem g. Romanu Turšiču (ITF) ter vsem, ki so nas v Sarajevu toplo sprejeli in nam osvetlili problematiko vojnega Sarajeva in postkonfliktne obnove.

(Avtor fotografij: Tilen Kogej)