Boj za svobodo
Objavil Darko Žlebnik, 20. maj 2009
Kmalu po padcu talibanskega režima leta 2001 je prišlo do talibanskega upora, ki se je počasi širil prek ozemlja Afganistana. Kljub posredovanjem Združenih držav Amerike (ZDA), NATA in oblasti v Kabulu, ja varnostni problem v Afganistanu zelo resen. Nekatera pravila in načini izvajanja gverilskega boja in upora Talibanov, so kljub zgodovinskim spremembam v tehniki in načinih bojevanja ostali enaka, tistim, ki so se jih v Ameriški vojni za neodvisnost leta 1775 posluževale ZDA.
ZDA so se v bojih redko bojevale proti močnejši sili. Skoraj vedno so se bojevale proti vojaško in gospodarsko enakovrednim ali šibkejšim nasprotnikom. Ena izmed redkih, če ne edina situacija, ko so se ZDA znašle na šibkejši strani, je bila Ameriška vojna za neodvisnost leta 1775, in takrat so Američani nastopili kot gverilska vojska.
Pri vsakem uporu in gverilskem vojskovanju je treba najprej na svojo stran pridobiti prebivalstvo. Prebivalstvo sestavljajo tri različne skupine: skupina, ki podpira upornike, skupina, ki podpira protiuporniške sile, in skupina, ki si želi samo mirno nadaljevati svoje življenje in katere pripadniki ne čutijo pripadnosti nobeni strani. Temu prebivalstvu je potrebno zagotoviti varnost pred zunanjimi in notranjimi grožnjami, primerno infrastrukturo za zagotavljanje zadostnih količin vode, hrane, elektrike, zagotoviti jim je treba izobraževanje itd., in v očeh prebivalstva pridobiti legitimnost. Uspeh v prej naštetih kategorijah je tako za upornike kot tudi za vladno stran izjemno pomemben.
Že v Ameriški vojni za neodvisnost se je pokazala delitev prebivalcev na tiste, ki so podpirali upor, tj. med 40-50 odstotkov prebivalstva, nasprotnike (15-20 odstotkov) in na nevtralno prebivalstvo (35-40 odstotkov). Za pridobitev prebivalstva na svojo stran, so ustanovili svoje lastne vladne organe. Z uporabo vojske ter z zasedbo ozemlja, s čimer so Britancem onemogočili efektivno vladanje in vzpostavljanje njihovih organov, so bolje opravljali svoje naloge kot Britanci, ki so posledično začeli izgubljati podporo med celotnim prebivalstvom. Za zmago v vojni so takrat Američani pod poveljstvom generala Washingtona uporabili strategijo izčrpavanja, ki je predvidevala izmikanje glavnim in uničujočim bitkam. Predvidevala je tudi napadanje nasprotnikovih manjših enot in prepuščanje ozemlja nasprotniku ter njegovo ponovno zavzetje, ko se je ta umaknil. Ker je bila ameriška vojska slabše izurjena kot britanska, in ker so predvidevali, da imajo Britanci manj volje do boja, je bila taka strategija za Američane zelo primerna.
V južnih kolonijah so Američani uporabili tudi strategijo gverilske vojne, ki jo je prakticiral general Green. Gverilska vojna se je razvila zaradi majhnega števila rednih enot in velike britanske premoči na tem področju. Britanci so nad prebivalstvom in njihovim imetjem izvajali teror ter s tem odgnali večino domačinov. Poleg redne britanske vojske so delovale tudi njim lojalne milice, ki pa so bile še bolj krute. Prebivalstvo se je tako vse bolj zatekalo k patriotskim milicam. Britanci so poskušali gverilce zatreti z razpršitvijo svoje vojske po celotnem ozemlju, vendar so se Američani skrivali v težko prehodnih in težko dostopnih močvirjih. Gverilci, ki so tedaj izvajali šele prvo fazo gverile, tj. teror, so iz svojih zavetišč napadali manjše britanske postojanke in jih tako počasi izčrpavali. Plamen upora so med vsemi padci in vzponi vzdrževali karizmatični voditelji, kot sta bila Francis Marion in Thomas Sunmer. Gverilci so z napadanjem na britanske oskrbovalne poti in enote, ki so iskale hrano, oteževali preskrbo britanskih sil. Zmage so gverilci, ki so bili, kot že prej omenjeno, slabše izurjeni od britanskih vojakov, dosegali s spretnim izkoriščanjem terena, s pomočjo pridobljenih informacij in s postavljanjem zased.
Podoben razvoj in potek vojne je mogoče opaziti tudi v Afganistanu. Po porazu leta 2001 so se Talibani začeli počasi ponovno zbirati in organizirati. Ustanovili so več manjših mobilnih taborov, kjer so urili nove borce, ki so jih rekrutirali v različnih vaseh. Pojavili so se tudi letaki, s katerimi so pozivali prebivalstvo k uporu. Afganistanski talibani so si za svoj cilj zastavili izgon tujih vojaških sil in državne vlade. Talibanski predstavniki delujejo na skoraj celotnem ozemlju države. Poleg tega so v sosednjem Pakistanu še pakistanski talibani, ki izvajajo čezmejne napade v Afganistan, a cilj njihovega delovanja še ni povsem jasen. Na nastanek in delovanje talibanskega upora vplivajo isti dejavniki kot pri Ameriški vojni za neodvisnost, z razliko, da njihov upor ne kaže nikakršnih znakov slabljenja.
Takoj po vzpostavitvi nove vlade je bilo veliko prebivalcev zadovoljnih z mirovnim procesom in demokratizacijo države. V letih po padcu Talibanov je vse več prebivalstva izgubljalo zaupanje v vladne institucije in se od njih odtujilo, zaradi česar se je prebivalstvo vse manj priključevalo policiji in vojski, vlada pa je imela na voljo premalo osebja, ki bi lahko primerno zagotavljalo varnost prebivalstva. Talibani so med tem pridobili podporo med Paštunsko populacijo, ki ima dolgo tradicijo boja proti različnim zunanjim okupatorjem, in povečali svojo prisotnost med njimi.
Afganistanska vlada izvaja tudi politiko slabljenja bivših vojaških poveljnikov, ki so na guvernerskih in drugih vplivnih mestih, medtem pa ponuja roko sprave in možnost sodelovanja bolj zmernim gibanjem Talibanov. S tem je vlada poskušala oslabiti Talibane, vendar ji poskus za enkrat še ni uspel.
Vojaški poveljniki se upirajo izgubi lastne moči, njihovo slabljenje pa lahko, če vakuuma ne zasedejo vladne sile, ki pa jih je za tako nalogo premalo, okrepi upornike. Stabilizacijo in širjenje demokracije otežuje tudi plemenska ureditev. Veliko uradnikov je bolj kot vladi zvestih svojemu plemenu, saj se z njim poistovetijo. Plemena pa nasprotujejo modernizaciji in spreminjanju njihovih tradicij.
Talibanski borci verjetno ne bodo nikoli tako močni, da bi se lahko spopadli s koalicijsko ali pa z afganistansko vojsko na odprtem, oziroma da bi uspeli zadržati svoje položaje v primeru, da bi bili napadeni, kar se je pokazalo tudi že med operacijo Meduza. Nekaj dejavnikov pri upornikih kaže, da so sposobni bojevanja v dolgotrajnem konfliktu. Njihovi poveljniki krepijo svoje sile, usposabljajo nove borcev in se oskrbujejo preko meje s Pakistanom, kar jim omogoča večjo vzdržljivost in vzpostavlja večje možnosti za nadaljevanje upora. Mejno območje s Pakistanom pa jim predstavlja tudi neke vrste zavetišče, kjer koalicijske sile težko posredujejo.
Za namene nadaljevanja boja so razvili posebno taktiko bojevanja. Napade so pričele izvajati skupine po 50 borcev, ki se bojujejo le toliko časa, kolikor ga potrebujejo koalicijska letala za podporo. Nato se razkropijo v manjše enote in se tako poskušajo izogniti povračilnim napadom. Napadajo tudi koalicijske oskrbovalne konvoje v Pakistanu, od katerih so zelo odvisni koalicijski vojaki. Talibanski poveljniki na terenu ponavadi poveljujejo od 50 do 100 borcem. Ti so lahko združeni v manjše celice od 10 do 15 borcev, kar jim omogoča bolj neodvisno delovanje. Večina napadov poteka iz zasede, vse več pa uporabljajo samomorilske napadalce in improvizirana eksplozivna telesa.
Talibani, tako kot Američani v svoji vojni za neodvisnost, uporabljajo strategijo gverilske vojne proti močnejšemu sovražniku in ga poskušajo s tovrstnimi napadi čim bolj oslabiti. Svojo strategijo so precej izpopolnili že v prejšnjih vojnah, zdaj pa jo samo še dopolnjujejo.
Vojna bo verjetno trajala še dolgo časa, na kar sta obe strani tudi pripravljeni. Vojne ne bo možno zmagati samo z vojaškimi sredstvi, in afganistanska vlada se bo morala spopasti tudi z notranjimi težavam, saj ravno te težave omogočajo upornikom še lažje delovanje, rekrutiranje in oskrbovanje, ter dati več poudarka na ideološko področje, da se bo tradicionalna plemenska družba, ki se slabo odziva na vojaške metode boja proti upornikom, pridružila vladi pri zatiranju uporov. To bi bilo mogoče doseči tudi s poudarjanjem islamske legitimnosti afganistanske vlade in z izpostavljanjem slabosti in napak Talibanov prek citatov iz Korana. Hkrati morajo Afganistanske varnostne sile še prevzeti glavno vlogo v boju proti upornikom, saj se bo le tako pokazala sposobnost Afganistana, da zaščiti samega sebe.
Viri:
- Domestic Factors Driving the Taliban Insurgency
- NATO’s Khyber Lifeline
- Jane’s: Terrorism
- http://jtsm.janes.com/jtsm/index.shtml
- http://jwit.janes.com/jwit/index.shtml
- Wikipedia: Insurgency
Tags:Afganistan
Filed Under: Svet
Kar se tiče talibanov, se jih v bistvu ne deli na afganistanske in pakistanske, razen če hočemo s tem poudariti področje delovanja. Talibani v Pakistanu in talibani v Afganistanu so isti talibani, ki neovirano prehajajo mejo med državami, saj jo je zaradi težko prehodnega terena skoraj nemogoče efektivno nadzorovati (s strani obeh držav). Kar se tiče nacionalnosti, so talibani Paštuni, torej pripadniki ljudstva, ki živi v obeh državah in mislim da imajo talibani podobne cilje, kot Al Kaida: ustanovitev islamskega kalifata, najprej v regiji, nato širše.
Primerjava z ameriško osamosvojitveno vojno je zelo dobra in pokaže, da Američani v Afganistanu ne morejo zmagati, saj se bodo prej ali slej morali umakniti. Talibani lahko izgubijo le tako, če bo Američanom uspelo vzpostaviti močno alternativo v obliki sedanje vlade. Vendar sem tukaj zelo skeptičen, saj Karzaju&co. manjka nekaj, kar Talibanom ne: močna ideologija.
Trenutno je zanimivo spremljat dejavnosti Pakistancev. Praktično en teden po sestanku amreiškega, afganistanskega in pakistanskega predsednika so začeli izvajat vojaške operacije proti talibanom. In če bo ta operacija uspešna bodo talibani veliko težje izvajali svoje premike tudi v Afganistanu, kar bi olajšalo delo ZDA.
Pakistanski talibani in afganistanski talibani so Paštuni vendar tukaj ni delitev samo na področje delovanja. Afganistanski se bojujejo za izgon tujcev in vzpostavitev kalifata v Afganistanu, ki bi ga nato razširili. V Pakistanu pa se talibani oz njihovi ekstremisti ne bojujejo za vzpostavitev kalifata v Afganistanu. Talibani v Pakistanu se bojujejo predvsem proti pakistanski vojski in vladi, ki po njihovem mnenju preveč podpira ZDA in za ohranitev lokalne samouprave oz samostojnosti, ki so jo do sedaj imeli na določenih območjih Pakistana predvsem v Verižistanu. Prihaja pa do združevanja predvsem v krovni orgarnizaciji Tehrik-i-Taliban Pakistan.
Kar se tiče posameznih etničnih skupin in njihovega življenjskega prostora bi lahko rekli, da obstajata dva zemljevida. Eden se je izrisal skozi zgodovino teh skupin, ki jim je tudi edini razumljiv, drugega so naredili kolonizatorji in interesi velikih sil. Tako so Paštune razdelili s t.i. Durandovo črto na afganistansko in pakistansko državno ozemlje, kar pa naj bi jim bilo prav malo mar, saj delujejo po svoje, kot da meja ne obstaja.
Talibani naj bi izvirali iz Pakistana, predvsem iz kroga Paštunov, ki so bili v verskih šolah (madrase) vzgojeni v duhu vahabizma in so se vključili v boj proti sovjetski okupaciji Afganistana, kjer so oblikovali zavezništvo s tamkajšnjimi Paštuni. Med desetletji oboroženih spopadov v Afganistanu se je prav tako na drugo stran meje zateklo veliko število beguncev, ki predstavljajo idealno bazo za uporniške aktivnosti.
Ameriška vojna za neodvisnost in Afganistan imata kljub precejšnji časovni razliki številne podrobnosti, kar kaže na pomembnost poznavanja zgodovinskih primerov in učenja iz izkušenj. Pa se očitno nekateri niso veliko naučili kljub temu, da so podobne boleče izkušnje tudi mlajšega datuma. Ameriška fantazija je konvencionalna vojna visoke intenzivnosti, najnovejše tehnologije in hitrega zaključka. Problem nastane ko nasprotnik ne želi igrati po omenjenih notah, kar pa pri vzhodnih civilizacijah ni redkost. Obe strani se zavedata podpore prebivalstva, zato oboji intenzivno (zlepa ali zgrda) prakticirajo pristop “hearts and minds”. To pa je v menda najbolj kompleksni plemenski strukturi na svetu, kjer se zavezništva pogosto menjajo, velika umetnost. Potencialno prednost imajo gotovo uporniki, ki dobro poznajo tamkajšnje razmere in so bližje prebivalstvu.
Pakistan je že v preteklosti igral pomembno vlogo v povezavi z Afganistanom (sovjetska okupacija). Plemenska območja Pakistana (ob meji z Afganistanom) naj bi veljala za državo v državi, ker vlada nima vpliva, niti ne izvaja efektivne oblasti. To pa je varno zavetje za talibansko gibanje, ki pa se je razširilo tudi v notranjost države in vse bližje prestolnici Islamabad. Na novih vplivnih področjih prebivalstvo ni bilo najbolj navdušeno zaradi uvedbe šeriatskega prava in surovosti nove oblasto. Gotovo pakistanski vladi takšna širitev talibanskega vpliva ni pogodu, a so na drugi strani tudi interesi ZDA in njihovi pritiski za večjo angažiranost pakistanske vlade na plemenskih območjih, kar naj bi ugodno vplivalo na afganistanske varnostne razmere in končni uspeh.
Upam si trditi, da se t. i. “pakistanski talibani” NE borijo aktivno proti pakistanski vladi in sistemu navkljub interesu po samoupravi in vpeljavi šeriatskega prava. Da, bili so v navzkrižju z interesi pakistanske vlade, ki je “liberalna” in ta konflikt je dal zadnje rešitve z vpeljavo šeriatskega prava v nekaterih paštunskih plemenskih skupnostih. Vseeno pa trdim, da ta konflikt ni bil zaostren in oborožen (vsaj ne velike intenzivnosti), ker drugače Pakistan ne bi obsojal izvajanja vojaških operacij z in na pakistanskem ozemlju proti talibanom – temveč bi ga podprl. Vladi je šlo v nos to, da NATO ni bil sposoben zajeziti talibanov v afganistanksi regiji in da je oborožene spopade prenesel na pakistansko zemljo.
Gre pa za iste ljudi – več ali manj; razen če govorimo res o majhni peščici skrajnežev v Pakistanu z lastnimi interesi in to opredelimo kot svoj konflikt. Vendar potem težko govorimo o talibanih, ker ta termin opredeljuje skupino ljudi s točno predpisano ideologijo. Ne morejo biti eni talibani za kalifat in eni proti, ker potem niso talibani (dopuščam frakcije z manjšimi ideološkimi odstopanji).
Naj na tem mestu vzpodbudim razmišljanje v smeri enotne metodologije pri obravnavi konflikta. Da se ga razreže in klasificira po metodah mehiške narko vojne (prispevek naj ostane, samo naj ga avtor del kopira in uredi po “standardih”).
Pakistanske talibane kakor so jih poimenovali američani in tako poimenovanje zaslediš tudi v revijah JANE’S sestavlajo predvsem militantna skupina Tanzim Nifaz Shariat-i-Mohammadi in že obstoječi uporniki v južnem in severnem Verižistanu. Navdihujejo jih afganistanski talibani vendar so slabše orgarnizirani in imajo manj sredstev na razpolago prevzeli pa so njihovo ideologijo. V Afganistanu talibani poskušajo prevzeti oblast med tem ko v Pakistanu le širijo svojo vplivno območje sestavljajo pa jih predvsem Paštuni medtem ko so afganistanski pritegnili tudi nekaj uzbekov, tadžikov in drugih.
O tem da se ne bojujejo proti osrednji oblasti se ne moram strinjati. Spopadi so se začeli 2004 ko pakistanska vojska vstopi v Verižistan. Med boji je bilo veliko mirovnih sporazumov toda večina jih je bila prekršenih. Poskušali so tudi izvesti antetat na takratnega predcednika Pervez Musharrafa. On je tudi močno kritiziral ameriške napade v Pakistanu in kljub temu imel upor v Rdeči mošeji v Islamabadu ki ga je vojska zatrla. Njihovo nasprotovanje ameriškim operqacijam se je tudi pokazalo ko je paravojaška enota Frontier Corps streljala na brezpilotna letala ZDA. Pakistanski talibani in skopine ki se z njimi istovetijo so kljub vsemu širile svoje območje tudi zunaj plemenskih območji. Nova pakistanska vlada je to z mirovnimi pogajanji omogočila in po kršitvi sporazuma proti njim izvedla vojaško operacijo ki potaka še danes. Mir naj bi sklenili za zadovoljitev prebivalstva in kot past za militantneže ki bi s kršitvijo premirja pokazali da se z njimi ne da pogovarjati. Zdaj se tudi več ne pritožujejo toliko nad ameriškimi napadi čeprav povzročijo postransko škodo.