Trgovina z orožjem na Hrvaškem in v BiH med letoma 1991 in 1995

Objavil Matej Ramuta, 10. junij 2009

naboji.jpgZadnje balkanske vojne, ki so v 90. letih prejšnjega stoletja pretresle jugovzhodno Evropo, so kot posledico prinesle tudi porast organiziranega kriminala. Slednji se je okrepil predvsem na račun trgovanja z orožjem. V pričujočem sestavku bom poskušal razdelati, od kako je orožje prišlo v regijo in od kod. Bralca bi pred tem še spomnil, da je na izvoz orožja v države bivše Jugoslavije veljal embargo Združenih narodov po resoluciji Varnostnega sveta št. 713. Trgovine z orožjem pa ta resolucija ni niti malo ustavila.

POTEK TRGOVANJA

Orožje je v regijo in po regiji potovalo na tri načine: po kopnem, po zraku, ter (ker sta Hrvaška in BiH obmorski državi) tudi po morju.

Najpogostejši način je bil po kopnem, saj je bil tudi najvarnejši. Sledi mu pomorski promet, ki pa je bil zaradi ameriškega ladjevja pri vstopu v Jadransko morje (Otrantska vrata) in ladjevja Jugoslovanske vojne mornarice, ki je patruljirala po določenem delu teritorialnih voda Jugoslavije, dokaj tvegan. Najbolj tvegan pa je bil prevoz po zraku, saj je, vsaj na začetku vojne, Jugoslovansko vojno letalstvo nadziralo zračni prostor v regiji.

Orožje v regijo
Kot je moč sklepati iz zemljevidov in primerov potovanja pošiljk orožja, je slednje prišlo na krizno območje prek različnih držav (glej spodnji zemljevid).

zemljevid-hrv-bih2.jpg

Na Hrvaško je orožje prihajalo prek/iz Slovenije, Madžarske in po morju (bodisi iz mednarodnih voda, bodisi iz italijanskih teritorialnih voda). V Bosno in Hercegovino je orožje prihajalo le iz Hrvaške, kar je slednji zagotavljalo močan nadzor nad oboroževanjem bošnjaških enot. Do srbskih enot na kriznem žarišču je orožje prihajalo iz ostanka tedanje Jugoslavije (Srbija in Črna Gora), mnogo orožja pa so imeli na razpolago iz skladišč JLA, ki so jih povečini nadzorovali.

Iz regije
Kljub temu, da zaradi povečanega povpraševanja ponavadi na konfliktna območja orožje priteka, in ne odteka, je med vojno na Hrvaškem slednja služila tudi kot »varna luka« za pošiljanje določenih vrst orožja v tretje države.

Kot piše Brian Freemantle (1996, 50-54), je ruski trgovec z orožjem, Aleksander Viktorovič Kucin, Hrvaški dobavil raketomete tipa SA-7bs in puške tipa AK-47, posel pa se je nato razširil, saj je Kucin bil še naprej pripravljen sodelovati s hrvaško vlado, v zameno pa je želel da mu Zagreb omogoči varno in skrito skladiščenje radioaktivnih snovi, ki bi potovale skozi Hrvaško. Čeprav sta že leta 1991 dva jugoslovanska miga prestregla letalo z radioaktivnim tovorom, je Hrvaška še naprej služila kot vmesna postaja tovrstne trgovino, ki jo je na Hrvaškem nadziral Zagrebški znanstveni inštitut. Z isto vrsto trgovine se je ukvarjala tudi Nemka Rita Draxler, ki je radioaktivno blago skladiščila v pristanišču Šibenik, od koder je to blago nato potovalo prek Bolgarije in Turčije do končne destinacije v Irak.

Kucin pa ni Hrvaške uporabljal kot vmesno postajo le za radioaktivno orožje, ampak tudi za konvencionalno. Ko je Azerbajdžan želel kupiti orožje ruskega izvora, ga ni mogel dobiti direktno iz Rusije, temveč je le-to potovalo prek Nemčije, Hrvaške in Irana do Azerbajdžana (Freemantle 1996, 61). S tako kompleksnimi potmi želijo trgovci z orožjem vsaj delno prikriti svojo dejavnost1.

IGRALCI

Vojaška situacija na Hrvaškem in v BiH je bila pri razumevanju števila in vloge neposrednih igralcev v njej, zelo kompleksna. Kot neposredno udeležene igralce v konfliktu lahko štejemo naslednje:

  • Republika Hrvaška
  • Republika Bosna in Hercegovina
  • Zahodna Bosna (zasebna država/regija Fikreta Abdića)
  • Srbske enote v Republiki Srbski Krajini
  • Srbske enote v Republiki Srbski
  • Srbske paravojaške enote (prostovoljci iz Srbije in Črne Gore)
  • JLA (samo na začetku vojne, nato razpade – vojaki preidejo k svojim etničnim vojskam oz. se umaknejo v ostanek Jugoslavije, orožje gre večinoma k srbskim enotam)

Zaradi večje jasnosti sem tukaj namenoma izpustil vojake iz mirovnih misij mednarodne skupnosti. Pri srbskih enotah pa je potrebno pojasniti, da je bil beograjski vojaški nadzor nad njimi preveč ohlapen, da bi jih označevali kot enotno vojsko, zato jih je bolj smiselno obravnavati ločeno.

Vsak izmed neposrednih igralcev je imel v mednarodni skupnosti prijateljske države in skupine, ki so ga podpirale ter mu nudile pomoč v obliki orožja in usposabljanja vojakov. Vse to bom podrobneje razdelal v nadaljevanju.

Republika Hrvaška

  • Hrvaška diaspora

Hrvaška diaspora je igrala pomembno vlogo pri osamosvajanju Hrvaške – od financiranja kupovanja orožja do lobiranja pri političnih elitah v zahodnem svetu, za podpori Hrvaški. Kot piše Pirjevec (2003, 191) so se Hrvati »po zaslugi svojih izseljencev in trgovske mornarice z orožjem preskrbovali na svetovnih tržiščih od Bolivije do Južne Afrike«.

  • Madžarska

Kot v intervjuju za Globus pravi general Vladimir Zagorec, je »prek svojih vez na Madžarskem orožje za Hrvaško kupoval tedanji hrvaški premier Franjo Gregurić« (Cigoj 2009). Kot poroča Politika (Lazanski 2008) je Hrvaška tik pred začetkom vojne iz Madžarske ilegalno uvozila večje količine orožja. Preko Madžarske pa je do Hrvaške prišlo tudi orožje iz ukrajinskih in beloruskih skladišč orožja. Posel je vodila mafija iz Odese, ob sodelovanju z belgijskim Madžarom Gezo Mezosyjem in madžarskim podjetjem Techniko, ki je za posel imelo »blagoslov« madžarskih oblasti (Fuzes 2001).

  • Slovenija

Kot piše Matjaž Frangež (2007, 11-12), je Slovenija intenzivno zalagala Hrvaško in Bosno od konca slovenske desetdnevne vojne, do prvih mesecev leta 1993, ko so Hrvati in Bošnjaki vzpostavili lastne kanale za nakupe orožja. Vseeno je trgovina z orožjem prek Slovenije potekala tudi še v letu 1994. Pomorski konvoji orožja so »prihajali prek Luke Koper, kamijonski prevozi iz Italije prek mejnega bloka Trbiž-Rateče, iz Avstrije na Gorenjsko, na Štajersko prek Mežiške doline do Švilja in Pomurje. Velike količine orožja so v Slovenijo pripeljali tudi avioni« (ibid.).

Kljub temu, da je bila trgovina z orožjem zaradi embarga popolnoma ilegalna, jo lahko glede legitimnosti razdelimo v dve skupini. V prvo skupino spada trgovina z orožjem, za katero je v celotni politični eliti obstajal konsenz, in ki je služila v prvi vrsti kot pomoč napadenima republikama, denar od nje pa je šel v državni proračun. Druga vrsta trgovine z orožjem pa je tista, kjer so posamezniki izkoristili vpliv, ki so ga imeli in lastno pest preprodajali orožje, pridobljeni denar pa je šel na zasebne račune. Zelo verjetno podobna razdelitev trgovine z orožjem velja tudi za druge države, npr. Madžarsko in Avstrijo, vendar pa zaradi pomanjkanja literature in virov tega ne morem zagotovo trditi.

Slovenija pa ni le prodajala orožje Hrvaški, temveč je tudi urila njene vojaške enote. Poleti leta 1991 so se v Sloveniji ilegalno urili pripadniki Hrvatskih obrambenih snaga (HOS). Po nekaterih ocenah naj bi se v Sloveniji urilo okoli 80 hosovcev (Praznik 2007, 41-43).

  • Ostali

Med ostalimi hrvaškimi dobavitelji najdemo tudi Avstrijo, Italijo, države naslednice Sovjetske zveze in Nemčijo. Iz slednje je prišlo predvsem orožje vojske nekdanje Vzhodne Nemčije, katerega nova nemška vojska ni potrebovala (Pirjevec 2003, 191). Kot pravi Zagorec (Cigoj 2009 in Dešković 2009), avstrijske oblasti niso direktno poslovale s hrvaškimi, temveč so to počele preko družb kot so Steyr in Hirtenberg. Kot nadalje pravi Zagorec, je Hrvaška poslovala tudi z Argentino, za kar je na sodišču pristal bivši argentinski predsednik Carlos Menem. Orožje pa je na Hrvaško potovalo tudi iz Portugalske, z vednostjo portugalskih oblasti (Domovinski rat Online 2006), ter iz Poljske, Bolgarije in Rusije (Cohen 1994). V povezavah s trgovanjem orožja na Hrvaškem se pojavlja tudi ime globalnega trgovca z orožjem, Jacquesa Monsieurja (Hedl 2001).

Republika Bosna in Hercegovina

  • Muslimanske države

Naravni zaveznik Izetbegovićeve vlade, ki je bila dokaj versko usmerjena, so bile muslimanske države, ki so poleg želje po večjem vplivu v Evropi, želele tudi pomagati »verskim bratom« pri osamosvajanju. Eden pomembnejših zaveznikov Bosne je bil Iran, v povezavi s katerim je izbruhnila tudi najbrž največja afera s trgovanjem z orožjem na Balkanu. Bill Clinton je namreč posredno dovolil, da Iran dobavi Bošnjakom orožje, za kar je imel kar problemov v ameriškem Kongresu (Congressional Press Release 1997).

Ostale države, ki so pomagale Bosni in Hercegovini, pa so bile Pakistan, Libija, Savdska Arabija, Brunei, Malezija in Turčija. Slednja je sprejela okoli 150.000 bošnjaških beguncev, ter urila bošnjaške oficirje in celo sodelovala pri izdelavi načrtov za obstreljevanje položajev srbskega topništva (Pirjevec 2003, 191). Kot pravi vojaški analitik revije Jane’s Paul Beaver (Cohen 1994), je bošnjaška vojska dobila raketne izstrelke ruske izdelave iz bivše Vzhodne Nemčije, protitankovsko orožje kitajske izdelave iz Pakistana in strelivo iz Irana.

Na Dunaju je imela sedež organizacija z imenom Third World Relief Agency (TWRA), ki je bila financirana s strani vlad muslimanskih držav. V upravnem odboru je imel sedež tudi Hasan Čengić, visoki predstavnik bošnjaške vlade (namestnik premierja) in TWRA je med vojno skrbela za dobavo orožja v Bosno in Hercegovino (Prezelj in Gaber 2005, 58). Hasan Čengić je danes domnevno sodelavec znanega trgovca z orožjem, Viktorja Bouta2 (SFOR 2004).

  • Slovenija

Kot je že omenjeno v prejšnjem podpoglavju (Republika Hrvaška –> Slovenija), je Slovenija z orožjem intenzivno zalagala tako Hrvaško, kot Bosno in Hercegovino. Pri trgovini z orožjem je BiH ponavadi zastopal Hasan Čengić. Dodal bi še, da tako, kot so slovenski vojaški inštruktorji usposabljali pripadnike HOS, so usposabljali tudi bošnjaške bojevnike. Usposabljanje se je dogajalo poleti leta 1992 v Svetlem Potoku in sicer za okoli 200 bošnjaških vojakov (in celo nekaj vojakinj) (Praznik 2007, 57-60).

Zahodna Bosna
Avtonomna pokrajina Zahodna Bosna je bila kvazi država zmernega bošnjaškega voditelja Fikreta Abdića. Obstajala je med letoma 1993 in 1995, ko se je zgodil razkol znotraj bošnjaške vlade. Zasebno državo Fikreta Abdića so podpirali tako Hrvatje kot tudi Srbi, saj jim je koristil razdor znotraj muslimanske skupnosti. Zahodna Bosna je vojno končala na strani srbskih vojaških enot, od katerih je tudi dobivala vojaško pomoč in bila skupaj z njimi v operaciji Nevihta tudi poražena.

Srbske vojaške enote na kriznem žarišču
Srbske vojaške enote v Republiki Srbski Krajini in v Republiki Srbski so bile, zlasti zaradi bivše JLA, zelo dobro oborožene, tako z lahko, kot tudi težko oborožitvijo. Dodatno oborožitev so ves čas dobivale iz ostanka Jugoslavije (Srbije in Črne Gore), iz tujine pa predvsem iz Rusije, »kjer so nekateri predstavniki oboroženih sil in KGB v ta namen ustanovili vrsto zasebnih družb« (Pirjevec 2003, 191). Po navedbah Pirjevca so v teh poslih sodelovali tudi ruska mafija, libanonski Maroniti, egipčanski Kopti, iraški, sirski in severnokorejski režimi, nemška in britanska podjetja, ter desničarske sile v Južni Afriki in Izraelu. Slednjemu naj bi Slobodan Milošević kot kompenzacijo za orožje in usposabljanje nudil tudi zaupne podatke o Arabcih iz Titovih arhivov (ibid.).

ZAKLJUČEK

Kot vsako krizno žarišče, je tudi Zahodni Balkan med vojno v letih 1991 – 1995 postal središče živahne trgovine z orožjem. Kot je razvidno iz ugotovitev članka, je kljub embargu Združenih narodov v resoluciji 713, na izvoz orožja na območje Jugoslavije, trgovina z orožjem skorajda nemoteno potekala.

Kot je v intervjuju za Vjesnik (Dešković 2009) dejal general Vladimir Zagorec:
»Normalno, da te države niso poslovale direktno z nami, ampak so poslovale preko družb kot je Winsley. [...] Še danes je zelo kompromitirajoče za te države da se ve, da so poslovale z nami. Kršenje mednarodnega embarga ne zastari.«

Države so torej svoje posle v trgovini z orožjem skrivale za zasebnimi družbami, humanitarnimi organizacijami, ter celo s sodelovanjem z organiziranim kriminalom, posle pa so zavarovale obveščevalne službe. Ta sprega državne politike in organiziranega kriminala pa se po vojni ni končala, temveč pogosto nadaljevala in v nekaterih primerih še okrepila.

LITERATURA

  1. Kot pravi Naim (2008, 58) so v klasični kupčiji z orožjem kupec, prodajalec, zastopnik, bankir in prevoznik vsak v svoji državi. []
  2. Po Viktorju Boutu je ustvarjen tudi lik trgovca z orožjem, ki ga v filmu Lord of war igra Nicholas Cage []

Comments (5)

 

  1. [...] Štab: Trgovina z orožjem na Hrvaškem in v BiH med letoma 1991 in 1995 [...]

  2. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Blogovski spomini Mitje Kunstlja (1. specialna brigada Moris): trgovina z orožjem in operacije na tujem

  3. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Devil`s Bargain (6 delov): globalna trgovina z lahkim pehotnim orožjem

Leave a Reply