ŠTAB | varnost vs. konflikt

NATO – novi izzivi svetovni varnosti

Objavil Matej Ramuta, 12. november 2009

Danes se je na FDV odvil posvet o prihodnosti evroatlantskega zavezništva: NATO – novi izzivi svetovni varnosti, s podnaslovom Celosten pristop [sic] in novi Strateški koncept Nata. Med povabljenimi razpravljalci sicer ni bilo dr. Madeleine Albright¹, so pa bili prisotni drugi »insajderji« zveze NATO: ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, NATO Director of Policy Planning² Jamie Shea, italijanski ambasador v Veliki Britaniji in član delovne skupine Nata Giancarlo Aragona, profesor na Univerzi Vzhodne Danske Sten Rynning ter gostitelj posveta profesor Anton Bebler. Posvet je povezovala Jerca Zajc, sicer voditeljica Dnevnika na RTV.

Jamie Shea je v svojem uvodu poudaril, da je bil zadnji koncept Nata narejen leta 1999, ko je bilo članstvo pakta skoraj za polovico manjše, sam Nato pa je bil še zmeraj evropocentričen (interesno usmerjen v evropski prostor, predvsem stabilizacijo Balkana). Od takrat se je mnogo spremenilo, fokus mirovnih operacij in misij se je usmeril na vzhod, in zato je novi Strateški koncept Nata nujno potreben.

Ljubica Jelušič je poudarila predvsem pričakovanja, ki jih ima Slovenija do Nata. Te so po njenem garancija teritorialne integritete in vojaške transportne zmogljivosti. Pomembni se ji zdijo tudi dobri odnosi z Rusijo ter sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami – za mednarodne operacije bi se zmeraj moralo dobiti mandat OZN.

Profesor Rynning je v odgovoru na vprašanje, ali je Nato v krizi, povedal, da so v Natu ves čas kakšne krize. V 60. je npr. bila taka kriza francoski izstop iz vojaškega dela pakta, v tem desetletju pa je bila največja kriza polarizacija znotraj Nata pri vprašanju Iraka. Po njegovem so ZDA stvari peljale v »kontroverzni smeri«, Evropa pa se je ob tem razdelila in te delitve se kažejo tudi v Afganistanu: en pol (proameriški) je na nemirnem jugu države, drugi (opozicijski) pa na mirnejšem severu in zahodu³. Kar se tiče Francije, se ta trenutno repozicionira – ima 700 vojakov v Afganistanu, vendar če želi biti vodilna evropska sila Nata, bo morala storiti več.

Rynning se nadalje sprašuje, kaj so Natovi interesi v regiji (Nato jih bo moral ugotoviti) ter kakšna je vloga Turčije v organizaciji in pri vzpostavljanju miru v regiji⁴.

Profesor Bebler je opozoril na zastarelost koncepta jedrskega odvračanja (nuclear deterrence), ki je z nastopom nove ameriške administracije trčil ob Obamovo vizijo sveta brez jedrskega orožja. NATO zato potrebuje tudi novo »jedrsko politiko« v novem Strateškem konceptu. Posebno pozornost pa je potrebno posvetiti možni uporabi ostalih orožij za množično uničenje (WMD⁵).

Giancarlo Aragona se je navezal na odnos Nata do zahodnega Balkana in poudaril, da bo zahodni Balkan ostal pod Natovim »radarjem«. Pri vprašanju palestinsko-izraelskega konflikta pa je mnenja, da sicer Nato v njem ne bo igral vloge mediatorja, ga pa opazuje in kaže interes zanj v smeri mirne rešitve konflikta.

Jamie Shea se je, tako kot ministrica Jelušičeva, navezal na Natove odnose z Rusijo, ter jih opisal kot »poroko z glavo«⁶. Poudaril je, da Nato v nobenem primeru ni grožnja za Rusijo – nasprotno, s slednjo imata veliko skupnih točk (varnostnih izzivov): piratstvo (Somalija), terorizem, odnosi z Iranom, klimatske spremembe ter grožnja Talibanov⁷. Napovedal je tudi, da bosta Nato in Rusija oblikovala skupni seznam groženj varnosti (Joint Assessment of Threats).

»Ali neuspeh v Afganistanu pomeni konec Nata?«, je bilo vprašanje, ki ga je nedavno francoskemu in ameriškemu ambasadorju pri Natu postavil profesor Rynning. Oba sta mu odgovorila pritrdilno in s tem se strinja tudi Rynning sam. Po njegovem je glavni problem Nata v Afganistanu vprašanje političnega vodstva – ob tem je namignil na pomanjkanje le-tega s strani nove ameriške administracije. Poudaril je tudi, da pomeni pustiti Američane same v Afganistanu, vprašanje za 5. člen washingtonske pogodbe.

5. člen sicer pravi:

The Parties agree that an armed attack against one or more of them in Europe or North America shall be considered an attack against them all and consequently they agree that, if such an armed attack occurs, each of them, in exercise of the right of individual or collective self-defence recognised by Article 51 of the Charter of the United Nations, will assist the Party or Parties so attacked by taking forthwith, individually and in concert with the other Parties, such action as it deems necessary, including the use of armed force, to restore and maintain the security of the North Atlantic area.

Any such armed attack and all measures taken as a result thereof shall immediately be reported to the Security Council. Such measures shall be terminated when the Security Council has taken the measures necessary to restore and maintain international peace and security. Vir

Anton Bebler se s tem ni strinjal ter dejal, da je povezovati prihodnost Nata z rezultatom konflikta v Afganistanu, zelo slabo in nevarno. Opozoril je, da je člen 5 v tem kontekstu zlorabljen in napačno interpretiran. Po njegovem vojna v Afganistanu ne more biti dobljena z vojaškimi sredstvi⁸ (kot je to bilo mogoče na zahodnem Balkanu), prav tako pa Afganistan ne predstavlja grožnje nobeni članici Nata, zato bi se slednji moral iz te države umakniti.

Bebler je s temi, kot je pozneje priznal malce namernimi, provokativnimi izjavami razživel debato. Oglasili so se vsi ostali razpravljalci: Aragona, Rynning in Jelušičeva niso znali najti ustreznih argumentov proti Beblerjevim pogledom. Bolje je šlo Jamieju Shei, ki je začel s tipično ameriškimi argumenti: Talibani niso nikoli pretrgali stikov z Al Kaido ter niso pravo narodnoosvobodilno gibanje, temveč so »globalni džihad«⁹. Nato pa je izpostavil srž problema: če Talibani zmagajo v Afganistanu, to pomeni konec tudi za Pakistan¹⁰, ki ima jedrsko orožje. Nadalje je izpostavil nevarnosti, ki jih propadle države predstavljajo svetu: organizirani kriminal ter tihotapljenje ljudi, drog in orožja za množično uničevanje. Reševanje problema propadlih držav je zato ključno¹¹.

Nadaljne branje: Helle C. Dale, NATO in Afghanistan

1. Bila je povabljena, vendar se je opravičila. [↩]
2. Naziva namenoma nisem šel prevajati. [↩]
3. Slovenija je prisotna v Heratu, ki je na severozahodu Afganistana. [↩]
4. Pri tem je Rynning zelo verjetno namigoval na dejstvo, da se odnosi med turško konservativno vlado in Iranom otopljujejo. [↩]
5. Weapons of Mass Destruction [↩]
6. Pri tem je izpostavil dve vrsti porok: poroka iz srca (kot VB in ZDA, op.p.) in poroka z glavo (skupni interesi). [↩]
7. Kot pravi Shea, je Rusija zelo zainterisirana, da Talibani v Afganistanu in Pakistanu ne uspejo, saj jim predstavljajo varnostno grožnjo. Rusija Natu pri boju s Talibani pomaga predvsem z obveščevalnimi informacijami. [↩]
8. Tukaj se s prof. Beblerjem popolnoma strinjam. Obe strani v konfliktu (Nato in Talibani) želita doseči totalno zmago, vendar ta za nobeno od njiju ni mogoča (če že, imajo žal več možnosti Talibani). V Afganistanu tako vojaška zmaga ni mogoča, zmaga se lahko le politično. Pri tem pa pridemo do neljubega vprašanja: ali bi se Nato bil pripravljen pogajati (in celo skleniti mirovni sporazum ter delitev oblasti) s Talibani. Možni premik v to smer je nakazal že Barack Obama, ko je dopustil možnost pogajanj z zmernimi Talibani. Kaj pa vrh tega gibanja – mula Omar? [↩]
9. Od tod propagandna degradacija Talibanov v vstajnike (insurgency, ki ima v angleščini negativni prizvok), namesto imenovanja uporniki (rebels, ki ima bolj pozitivni prizvok) ali celo osvobodilno gibanje. [↩]
10. Konflikt v Afganistanu se je namreč prelil v Pakistan. [↩]
11. Seveda moram ob tem pripomniti, da Nato ne sme prispevati k temu, da bi neka država sploh propadla (kot se lahko zgodi v primeru Iraka in Afganistana). [↩]