ŠTAB | varnost vs. konflikt

Predavanje Karmen W. Švegl in Gunnarja Willuma o izkušnjah iz Afganistana

Objavil Aleš Horvat, 2. december 2009

Karmen W. Švegl je redna dopisnica TVS z Bližnjega vzhoda, Iraka in Afganistana, njen mož Gunnar Willum, Danec, pa poroča večinoma za dansko državno televizijo. Pred kratkim sta se vrnila iz Afganistana, kamor sta večkrat potovala, da bi dobila boljšo sliko spreminjanja razmer v državi, in kjer sta v spremstvu zahodnih vojakov posnela tudi dokumentarni film: Vojna za Afganistan.

Oba sta opozorila na zgodovino konflikta, saj lahko vlečemo določene vzporednice med dogajanjem v 70. letih, ko so Rusi invazirali Afganistan, tudi takrat so se gradile bolnice, stanovanja, šole, vse brez želenega učinka, kot vidimo to danes, ko hočejo predvsem zahodne države spremeniti percepcijo ljudi glede misije v Afganistanu, ki se nasploh slabša. Tako sta bila kot novinarja večkrat deležna prošenj s strani vojaških poveljnikov za poročanje predvsem o humanitarnih delih misije.

Izpostavila sta tudi dejstvo, da je vsiljevanje modela demokracije v Afganistanu bolj kot ne brezplodno, saj kot pravita demokracija in politična kampanja ter politična participacija kot jo poznamo v zahodnem svetu tam nimata smisla niti vpliva. Samo če pogledamo na nižje ravni politične participacije, lahko ugotovimo, da mnenje ustvarjajo vaški poglavarji, osebe, ki jim ljudje zaupajo in od njih pričakujejo, da jim povedo za koga glasovati na volitvah. Nekaj več “svobode” je v večjih mestih vendar se vpliv le teh konča takoj za njihovimi mejami.  Bolj kot ne je dejstvo uvajanja zahodno demokratičnih norm v afganistansko družbo manipulativni element za pridobitev podpore Zahoda, ter s tem upravičenje prisotnosti tujih sil.

Pri svojem potovanju z enoto ameriške vojske, sta skozi čas opazila zelo spremenjeno delovanje vojske. Z začetka so vojaki upornike večkrat zasledovali tudi v hribovite predele in se večkrat z njimi spopadli vzdolž reke Helmand. Ob svojem zadnjem potovanju pa sta ugotovila, da vojaki pravzaprav več ne zasledujejo upornikov temveč se oddaljijo od baze le toliko da ostanejo v vidnem spektru, in da je mogoča takojšnja podpora iz baze. Eden izmed argumentov za takšno obnašanje vojakov pa je tudi dejstvo, da se hočejo zahodne sile čim bolje izogniti večjim spopadom v mestih, saj jim ena napaka pri civilnem prebivalstvu izbriše vse tiste milijone, ki so jih vložili za izgradnjo vodnjakov, šol, bolnic itd, in ki jih nato v večini primerov talibani bombardirajo ter porušijo. Tako imamo neke vrste »tekmo« med Američani in talibani, kdo si bo pridobil več simpatij civilnega prebivalstva. Talibani naj bi se modernizirali, rahlo odstopili od svojih skrajno konzervativnih in radikalnih prepričanj, kar opaža tudi civilno prebivalstvo in čigar več in več se spet povezuje in sodeluje z njimi. Zelo težko pa je tudi samo razlikovanje med civilnim prebivalstvom in talibani, kar še dodatno otežuje situacijo.

V luči nove strategije za Afganistan in Obamove napotitve dodatnih 30.000 vojakov v Afganistan pa sta novinarja poudarila, da niti teh dodatnih vojakov ne bo moglo zavarovati osvobojenih območij. Kot sta opažala so sile ZDA dokaj zlahka premagovale talibane po vaseh in bolj ruralnih območjih, vendar so številčno prešibki, da bi potem osvobojeno območje lahko zavarovali. Tako se po bitki vrnejo v bazo, v t.i. osvobojeno območje pa se takoj zatem vrnejo talibani in je že spet vse po starem.

Napovednik na RTV za omenjeni dokumentarni film:

VOJNA ZA AFGANISTAN

Afganistan, država pod visokimi vrhovi Hindukuša velja za pokopališče mogočnih imperijev. Bo podobna usoda, kot je doletela Britance in Sovjete, iz dežele pregnala tudi Američane in zaveznike, ki jim pomagajo? Bo Zahod dobil vojno za Afganistan? Naša ekipa se je odpravila pod vznožje znamenitega gorovja, vzdolž reke Helmand, v središče te najbolj nemirne puščavske pokrajine, kjer vsak dan umirajo ljudje, da bi se na lastne oči prepričala kakšna usoda preti Afganistanu. V gorati pokrajini, daleč od sveta, ki ga poznamo, sta se avtorica Karmen W. Švegl s snemalcem in soavtorjem Gunnarjem Willumom znašla sredi srdite vojne med ameriškimi vojaki in Talibani. V spremstvu zahodnih vojakov sta na lastni koži izkusila, kako neusmiljeno pokrajina kaže zobe tujcem. Kljub vojaški premoči in najbolj modernemu orožju tuji vojaki boja z možmi v turbanih in plastičnih sandalih ne dobivajo. Afganistanski civilisti, ki so vse prepogosto žrtve navzkrižnega ognja pa izgubljajo zaupanje v tuje sile ter lastno vlado in si zatočišče iščejo prav pri Talibanih. Povezava