ŠTAB | varnost vs. konflikt

»Ali EU z Lizbonsko pogodbo odrašča tudi kot diplomatka?«

Objavil Matej Fugina, 1. februar 2010

V sredo, 27. januarja 2010, je Center Evropa pripravil okroglo mizo z naslovom »Ali EU z Lizbonsko pogodbo odrašča tudi kot diplomatka?« Cilj okrogle mize je bila predstavitev sprememb v institucionalni ureditvi Evropske unije (EU), ki so prišle z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe. EU je dobila predsednika Evropskega sveta z dveinpolletnim mandatom in visoko predstavnico za zunanjo in varnostno politiko, ki je hkrati podpredsednica Evropske komisije. Zaradi običajnega neskladja med pravom (de iure) in prakso (de facto), se je skušalo v okviru okrogle mize vzpodbuditi razpravo o dejanskih spremembah, ki jih sprejeta pogodba prinaša.

Na okrogli mizi so sodelovali dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo in profesorica katedre za obramboslovje, dr. Bojko Bučar, strokovnjak za mednarodne odnose in profesor katedre za mednarodne odnose, in Zijad Bećirović, direktor Ifimesa, inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije. Pogovor je povezovala novinarka zunanjepolitične redakcije RTV Slovenija Polona Fijavž.

Najprej so se udeleženci lotili problema izgradnje evropskih skupnih oboroženih sil. Dr. Jelušič je prepoznala, da EU trenutno ne razpolaga z ustreznimi zmogljivostmi, glavna dolgoročna ovira pa je pomanjkanje skupne politične volje, posledica različnih interesov članic unije. Ministrica je opozorila na pogosto napačno tolmačenje, da oborožene sile povečujejo verodostojnost neke institucije. Vsaka suverena država ima tudi suvereno pravico uporabljati oborožene sile za individualno ali kolektivno obrambo, če je ta v skladu z določili mednarodnega prava. Prav tako se država samostojno odloča o napotitvi sil v mednarodne operacije in misije (MOM) in o drugih oblikah sodelovanja v izgradnji mednarodnega miru in stabilnosti. Skupne oborožene sile bi morale biti torej orodje univerzalnih zunanjepolitičnih  interesov. Toliko večji razlog, če govorimo o regularnih oboroženih silah in ne zgolj ad hoc enotah za krizno odzivanje.

Morda je napačno, da se razlog zanje išče v obliki 5. člena, saj niti Nato ne razpolaga z redno vojsko, temveč samo s poveljniško strukturo. Kar v EU res deluje, je mehanizem civilne zaščite (CPM). Prvi korak v izgradnji enot za krizno odzivanje bi morala biti nadgradnja zaščite evropske kritične infrastrukture in mehanizmov kriznega menedžmenta tudi za potrebe neposredne vojaške obrambe. EU potrebuje samostojno obrambno načrtovanje, saj je kritična infrastruktura del nacionalnih gospodarstev. Problem pri evro-atlantskem obrambnem načrtovanju je naslanjanje na preostanke hladne vojne in bipolarnosti.¹ Nacionalni interesi članic in pomanjkanje »evropske vizije« pa onemogočajo konsenz na področju obrambnega načrtovanja. Trenutno je izvedena le institucionalizacija vojaške industrije preko Evropske obrambne agencije (EDA). Šolski primer koristi skupnega načrtovanja je lovec Eurofighter Typhoon.

Na področju MOM EU relativno uspešno prevzema del odgovornosti za mednarodni mir in stabilnost, vendar zopet interesi posameznih članic otežujejo skupna prizadevanja. EU kljub jasni nalogi ni uspela realizirati policijske misije v Afganistanu in tako danes ANP (Afghanistan national police) urijo oborožene sile. Na tem mestu se je potrebno vprašati dve stvari: kakšen je interes ZDA po tradicionalnem policijskem usposabljanju afganistanskih varnostih sil glede na okolje, v katerem delujejo, in nenazadnje kak je interes članic EU po tem usposabljanju. Afganistan je namreč tipični primer razdelitve evropskega mišljenja. Francija je v Afganistanu videla možnost utrditi položaj EU v regiji, Velika Britanija pa Nata in zavezništva evropskih držav z ZDA. V razmerju EU in Nato so problematične države bivšega Varšavskega pakta, danes članice Nata, saj so v primerjavi z izrazito usmerjenostjo v sodelovanje z njim izjemno evroskeptične.²

Kar se tiče samih institucionalnih sprememb z Lizbonsko pogodbo, so se navzoči strinjali, da ostaja le pri institucionalnih oziroma organizacijskih spremembah, te pa so v praksi vprašljive. Dr. Bučar je opozoril, da skupno reprezentativno telo ne pomeni poenotenja interesov in stališč. Predstavnica za zunanjo in varnostno politiko tako sicer predstavlja »skupni interes EU«, vendar se pri specifičnih vprašanjih (npr. problematika Bližnjega vzhoda) v mednarodnih odnosih vseeno ne more opredeliti. Dr. Jelušič je izpostavila, da je EU primarno gospodarska in ne varnostna organizacija in se kot taka tudi obnaša. Članice podpirajo tiste MOM, kjer vidijo gospodarski interes. Zato za Afganistan s strani EU ni bilo odziva, v primeru protipiratskega delovanja – zaščiti pomorskih poti skozi ožino Bab-el-Mandeb (Ožino solza) in Rdeče morje pa se je EU pridružila Natovim operacijam Ocean shield in Allied protector z lastno operacijo Atalanta. EU ima interes zaščititi najkrajšo transportno pot v Sredozemlje in se je zavoljo tega pripravljena vmešati v regionalen konflikt (Somalija, Jemen, Sudan). Pri tem pa ni edina, strateške interese v tej regiji imajo Brazilija, Japonska, Kitajska, Indija itd. Gospodarski interesi tako ostajajo gonilo razvoja EU. Jelušičeva je izpostavila še nujnost realizacije lizbonske strategije,³ saj bo v nasprotnem primeru sledil padec gospodarske rasti in z njim vrednost skupne valute. Zijad Bećirović je tu še dodal, da je tradicionalno gonilo splošnega napredka »skupen sovražnik«, ki pa ga EU nima. Z depolarizacijo po hladni vojni so nacionalni interesi postali bistveno bolj izraziti.

Za konec so se udeleženci strinjali, da so izvozni artikel EU vedno bile človekove pravice. Razlog, da je to možno, so univerzalne vrednote unije, ki jih ne pogojujejo nobene nacionalne ali ideološke omejitve. Bećirović je pohvalil odnos EU do islama, ki po eni strani ohranja dobre odnose med državljani EU, po drugi strani pa EU v mednarodnih odnosih nima problemov z islamskimi državami. Univerzalne vrednote EU se artikulirajo v Evropskem parlamentu, kjer so zastopani interesi državljanov EU in ne EU kot celote, ti interesi pa se ne izražajo preko nacionalnih strank, temveč preko ideoloških političnih strank, ki se ne omejujejo z nacionalnostjo in vero. Bučar je ob tem pripomnil, da se univerzalne vrednote ne implementirajo in kot take ne spremenijo ničesar. EU na področju človekovih pravic nima posebnega glasu, niti v Svetu za človekove pravice OZN niti v posameznih odborih OZN.⁴ Drugi problem so stalne članice Varnostnega sveta ZN, ki zagovarjajo nacionalna stališča in ne stališča EU (Francija in Velika Britanija). EU ostaja največji humanitarni donator na svetu, vendar ostaja le pri tem. Moramo se sprijazniti, da se pri človekovih pravicah tudi človeško življenje vrednoti v ekonomskih terminih.⁵

1. Med hladno vojno se je pričakovalo neposreden spopad prav na »železni zavezi«, torej meji med vzhodnim in zahodnim delom Nemčije. Evro-atlantsko obrambno načrtovanje je zato temeljilo na prisotnosti ameriških sil v Evropi in skupni logistični infrastrukturi, zlasti naftovodih. Danes evropska kritična infrastruktura ne bi smela biti predmet razprav ZDA, zlasti ne na področju energetske politike. Tu se kaže očiten trk interesov ZDA in Rusije – plinovod Nabucco in Južni tok. [↩]
2. Češka se je kljub interesu na Balkanu umaknila iz Bosne in Hercegovine, ko je EU z operacijo EUFOR Althea prevzela odgovornost od Natove operacije SFOR. Po drugi strani v operaciji OEF v Afganistanu celo sodeluje v bojnih operacijah s pripadniki specialnih enot. [↩]
3. Glavni cilji lizbonske strategije so učeča se ekonomija, inovacija kot gonilo sprememb ter socialna in okoljska obnova. [↩]
4. Human Rights Committee, Committee on Economic, Social and Cultural Rights, Committee on the Elimination of Racial Discrimination, Committee on the Elimination of Discrimination against Women, Committee Against Torture, The Committee on the Rights of the Child, The Committee on Migrant Workers, The Committee on the Rights of Persons with Disabilities. [↩]
5. EU bo človekove pravice promovirala univerzalno, v praksi pa bo življenje v Čadu vedno več vredno kot v Somaliji. Francija je pritisnila na EU in OZN za humanitarno intervencijo v Čad, Somalija pa ostaja še danes končna destinacija jedrskih odpadkov. [↩]