Ukinimo vojsko?

Objavil Matej Fugina, 9. februar 2010

slovenska-vojska1Nedavno nazaj se je na spletni strani tednika Mladina pojavila peticija o razpustitvi slovenskih oboroženih sil, tj. Slovenske vojske (SV), in o transformaciji njenega preostanka oziroma prekvalifikaciji pripadnikov.1 Čeprav peticije in njene vsebine ni moč jemati resno že zaradi pomanjkanja kompetenc in kredibilnosti njenih avtorjev s področja obrambno-varnostne tematike in s tem povezane nerealne operacionalizacije, pozdravljam kritično mnenje. Ta nas znova vrača k eksistencialnim vprašanjem, na katera moramo odgovoriti, in k relegitimaciji obrambnega sistema in znotraj njega oboroženih sil. Namen prispevka je predstaviti poenostavljeno analizo ciljev, ki jih peticija promovira, in s tem odgovoriti na njeno realno ustreznost in potrebnost. Ta je namreč izključno ciljno usmerjena in na svoji poti ne upošteva  zunanjepolitičnih dejavnikov, varnostne problematike in nenazadnje stroškovne (cost-effectiveness) analize.

Peticija in njena operacionalizacija temeljita na predpostavki, da zaradi izjemnega geostrateškega položaja Republika Slovenija (RS) ni varnostno ogrožena – torej ne potrebuje oboroženih sil. Gre za tipičen napačen sklep. Ugodna geostrateška lega varnostno tveganje kvečjemu povečuje.2 V Sloveniji je križišče strateških diagonal oziroma tranzitnih poti s stičiščem v Ljubljanski kotlini kot centralnim strateškim objektom (po vstopu v EU v Sloveniji raste tranzitni promet za 20% na leto). Preko Slovenije (kot južnoevropskega vojskovališča) so možne tri vojaške operacijske smeri: dravska, savska in soško-jadranska (ključni prehod skozi postojnska vrata). Slovenija postaja po predvideni trasi plinovoda Južni tok država, od koder se plin iz Balkana distribuira v osrednjo Evropo.  Analitiki do leta 2020 ocenjujejo naslednje možne scenarije:

a)optimistični scenarij: postopno likvidiranje krize in nadaljevanje procesa globalizacije, v katerem EU obdrži sedanje mesto, vanj pa se integrira tudi Rusija z interesom v Sredozemlju.

b)zmerni scenarij: razvojno zaostajanje EU, trenja z Rusijo zaradi širjenja Nata. Ta se vedno bolj vpleta v vojne v Aziji in Afriki. Težiščno vlogo dobi Kitajska.

c)pesimistični scenarij: nestabilnost in poglabljanje splošne krize, bitka za surovine, pojav novih jedrskih sil in terorizma, obnovitev bipolarizacije – SCO in Nato.3

Druga predpostavka je, da je Slovenija dejavna članica mednarodne skupnosti in vojaške zveze, iz česar izhaja, da trenutne vojske in vojaškega aparata ne potrebuje več. Istočasno v sami peticiji dopuščajo možnost izstopa iz zveze Nato. Gre seveda za spretno manipulacijo za pridobivanje dodatnih glasov Nato-skeptikov, z vsebinskega stališča pa gre za hud paradoks. Koncept kolektivne obrambe temelji na vzajemnosti. Če pričakujemo v primeru vojaške agresije aktivacijo 5. člena, moramo pričakovati, da smo tudi mi dolžni posredovati ob napadenosti katerekoli druge podpisnice.

Operacionalizacija ciljev?

1. Ob razpustitvi vojske bi 2000 nekdanjih vojakov postalo gardistov, ki bi jih prerazporedili v (sedanji) sistem civilne zaščite in ki bi bili usposobljeni za posredovanje pri naravnih nesrečah. Obdržali bi t. i. »lahko orožje« in morda premično topništvo, ob kakršnikoli zunanji nevarnosti pa bi skupaj s policijo organizirali splošni ljudski odpor.

Trenutno sistem zaščite in reševanja (ZiR) v RS deluje na lokalni in državni ravni, je definiran in njegovi subjekti so jasni. Intervencija se organizira bodisi  na lokalni ravni bodisi jo na nacionalni ravni vodi Civilna zaščita. Sile SV se aktivira le na nacionalni ravni in še to v skrajnem primeru. Dosedanja praksa je pokazala, da je ključna zmogljivost SV v ZiR helikopterska podpora. Prednost trenutnega sistema je modularnost in operativna prožnost – aktivacija sil, ki so potrebne (inženirija, veze itd). Pri stalnih 2000 gardistih bi temeljni problem predstavljala večstranska usposobljenost (multi-tasking): s katerimi specialnostmi bi gardisti razpolagali. Te morajo poleg teh imeti v svoji sestavi še artilerijsko enoto, biti izurjeni v pehotni taktiki in sposobni organizirati splošni ljudski odpor (SLO). V sistemu kriznega menedžmenta bi se njihove naloge podvojile: v primeru terorističnih napadov, vojaške agresije ipd bi v sistemu nastopali tako kot oborožena enota, kot tudi sile ZiR.

Premisa o SLO temelji na danes nerealnih in neracionalnih lovorikah in sklepih preteklosti. Slovenija se nedvomno ne bi uspela osamosvojiti brez posredovanja obrambnih sil, sestavljenih iz reformirane Teritorialne obrambe in Milice. Vseeno pa moramo vzeti v vednost, da je osamosvojitev omogočilo trdno sodelovanje državne (politične), družbene in vojaške/obrambne komponente. Poleg tega se napačno razlaga, da so enote TO delovale po načelih SLO. Ta v Sloveniji ni bil nikoli organizirana oziroma operacionalizirana. Sama gverilska taktika je bila v Sloveniji izvedljiva zaradi nizke intenzivnosti oboroženih spopadov in prvin specialnih operacij, katerih jedro je predstavljala Zaščitna brigada TO (1. specialna brigada MORiS).4

Milica je bila žandarmerija in ne običajna policijska enota. Naloga obrambnih sil je bila oviranje operativnih ciljev JLA v Sloveniji (mobilizacija, zasedba letališča in mejnih prehodov), celoten koncept SLO v SFRJ pa je temeljil na dolgoročnem izčrpavanju nasprotnika. Koncept SLO ni namenjen vojaškemu porazu nasprotnika.

2. Približno 500 nekdanjih vojakov bi bilo izurjenih za mirovne misije, kar bi bilo skladno z zavezami Natu. Podobno je ravnala Islandija.

Če pogledamo kvantitativne podatke, je v letu 2009 na mednarodnih operacijah in misijah (MOM) sodelovalo maksimalno 529 pripadnikov hkrati. Iz tega izhaja domneva, da je okoli 500 pripadnikov dovolj za potrebe sodelovanja v MOM. Dejansko je sodelovalo v letu 2009 na MOM 1036 pripadnikov, saj se kontingent rotira na šest mesecev. Pri tem pred napotitvijo vsakega čaka še šestmesečno usposabljanje, po misiji pa mu mora biti zagotovljena šestmesečna pavza. Končni izračun torej pokaže, da potrebujemo najmanj trikrat večjo silo, kot sodeluje na MOM.5

3. 5000 preostalih vojakov bi lahko prekvalificirali in vključili v sestavo novega socialnega sistema, ki bi temeljil na skrbi za posameznika. Možnosti je več: delovali bi lahko v skrbi za starejše in onemogle, skrbeli za dejavno življenje starejših in mlajših in podobno.

Statistični podatki kažejo, da je trunutno v Sloveniji približno 60% ljudi z visokošolsko izobrazbo, za katere ni delovnega mesta z zahtevano visokošolsko izobrazbo. Velik odstotek diplomantov Fakultete za socialno delo nima delovnega mesta, saj problem socialnega sistema ni v premalo pripadnikih, temveč v denarju, ki se namenja socialno ogroženim.  Prekvalifikacija pripadnikov obrambnega sistema je stroškovno neučinkovita, pri tem da je že sedaj preveč socialnih delavcev. V smeri relegitimacije bi morali delati na prostovoljnem sodelovanju v skladu z vrednotami SV in kodeksom, drugače to vodi v  t. i. prostitucijo obrambnega sistema.

Drugi problem pa je kratkoročnost reševanja demografske problematike v Republiki Sloveniji. Starostno piramido je potrebno dolgoročno obrniti, ker drugače je vložek v “skrb starejših” le enkratna neracionalna naložba.

4. V Sloveniji je devet velikih in devet manjših vojašnic na velikih zazidljivih površinah, ki jih je mogoče tudi razširiti. Večina izmed njih bi se lahko preoblikovala v »Družbene centre za starejše«, naselja varovanih stanovanj, za namene mladinskih centrov. Gre za velike projekte, nova naselja, nova delovna mesta.

Z uvedbo poklicne vojske in ukinitvijo naborništva je večina vojaških objektov, z izjemo tistih v stalni uporabi (Postojna, Vipava, Maribor, Murska Sobota, Bohinjska Bela, Novo mesto), postalo neprimernih za bivanje. Če se vrnemo na prvo in drugo točko, bi te prostori ostali v uporabi SV za potrebe usposabljanja za MOM in sistem ZiR. Ostale vojašnice ni smiselno obnavljati, saj je ugodneje postaviti nove objekte. Strategija tudi ne upošteva trenutnih trendov, da je ponudba stanovanj že presegla potrebo po povpraševanju. Investitorji namreč za minimalne finančne vložke kupujejo kmetijska zemljišča, spremenijo namembnost in pričnejo z investicijo. Razmerje med nakupom hiše dvojčka in med prodajo tega je 1:3. Če že govorimo o diktaturi socialnega sistema oziroma socialne države, je bolj smiselna ponovna nacionalizacija premoženja (s kompenzacijo) kot pa konverzija vojaških objektov za enormen strošek ob poplavi praznih novogradenj.

5. Večino vojaške opreme bi prodali, razmišljati pa bi kazalo tudi o smiselnosti članstva Slovenije v Natu. Namen predloga je preusmeritev denarja v socialne projekte in ne zmanjšanje proračunskih sredstev.

Nakupi oborožitvenih sistemov so v tesni povezanosti z nacionalnim gospodarstvom in vojaško industrijo, zato osnovni ekonomski zakoni ponudbe in povpraševanja tu ne držijo. Povprečna doba razvoja oborožitvenega sistema je 10 let, temu nato sledi še operativna uvedba v oborožene sile – zato pogosto govorimo, da je sistem zastarel, ko pride v uporabo. Povezanost z nacionalnim gospodarstvom se kaže v kupovanju vojaške tehnologije in ne končnega izdelka ter v licenčni izdelavi oborožitvenega sistema v okviru civilnega nacionalnega gospodarstva oziroma vojaške industrije – ta tudi omogoča potrebne modifikacije.  Nenazadnje se sistemi kupujejo po sistemu protidobav. Rabljeno vojaško opremo in oborožitvene sisteme je zato v miru nemogoče prodati razviti državi mimo srednjeročnih razvojnih planov in mimo zgoraj naštetih kazalnikov. Alternativa, ki preostaja, je seveda prodaja v nerazvite države in s tem vojaško-politično podpreti eno od strani v konfliktu. Sami stroški uničenja eksplozivnih naprav so višji kot je bil njihov nakup.

  1. Peticija Ukinimo vojsko! Mladina. []
  2. Zato se je skozi zgodovino na prostoru Slovenije vedno vzdržavalo oborožene sile:  rimski vojaški tabori (Tergeste–Poetovio), Claustra Alpium Iuliarium, Avsto-Ogrska železnica Dunaj–Trst, Ilirski polk v Ilirskih provincah, umetno naseljevanje proletariata na Jesenicah (SFRJ), Rupnikova linija vs Alpski zid (Rapalska meja)  itd. []
  3. Žabkar, Anton. Geostrateški položaj Slovenije v minulem stoletju in na začetku tretjega tisočletja – deskriptivna analiza. []
  4. V Sloveniji vojna ni eskalirala iz političnih vzrokov, prav tako se politični konflikt ni sprevrgel v nacionalnega – kot v ostalih jugoslovanskih republikah. Pripadniki JLA so bili superiorni v tehniki, jedro njihovih borcev pa so predstavljali neizurjeni naborniki in mladina, ki je bila poleg tega še psihološko slabo pripravljena. []
  5. Slovenska vojska je aktivna v mednarodnih operacijah in misijah tudi letos. []

Comments (26)

 

  1. Matej Ramuta Matej Ramuta je rekel/-la:

    Odlična analiza! ;)

    Poleg Zaščitne brigade TO pa bi jaz omenil posebej še Posebno enoto milice (PEM) – sicer to nima veze s sporočilom članka, ampak zdi se mi da se o pomenu PEM v osamosvojitveni vojni danes premalo ve (kar je po svoje razumljivo, saj PEM ni tako medijsko izpostvaljena, kot npr. Moris).

    Mimogrede, boš objavil kje ta članek? SV?

  2. Matej Fugina Matej Fugina je rekel/-la:

    Nisem razmišljal o objavi, če že, potem zberiva ekipo in naredimo resno analizo. Pomislil sem tudi, da bi bila to tema pomladne okrogle mize.

    Skušal sem spraviti prispevek res na minimum, drugače nihče ne bere :) Ti dam popolnoma prav, PEM in 30. rs MSNZ sta bili poklicni jedri in vodilo reformacije TO. Prav PEM je dala pripadnikom 30. rs MSNZ (zaščitne brigade) potrebno znanje bližinskega bojevanja (CQB) in urbanega bojevanja.

  3. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Se pridružujem pohvali za opravljeno analizo!

    Rad pa bi pojasnil kratice, ki sta jih uporabila v komentarjih, ker je pomembno, da natančno vemo, kaj določene kratice pomenijo.

    27. zaščitna brigada Teritorialne obrambe (TO) je bila podrejena Republiškemu štabu za TO in je bila oblikovana na podlagi zakonodaje iz leta 1976, imela je nalogo širšega varovanja takratnega političnega vodstva. Stalna sestava brigade se je od leta 1982 imenovala 30. razvojna skupina. Kasneje (po osamosvojitvi) se enota preimenuje v 1. specialno brigado MORiS, ki v 90-ih letih ugasne v reorganizaciji Slovenske vojske (SV). Njeno tradicijo nadaljuje 1. brigada SV, naravo pridevnika specialna pa prevzame Enota za specialno delovanje (ESD) SV.

    Posebne enote milice (PEM) so delovale v okviru takratnih Uprav za notranje zadeve (UNZ), ki so bile teritorialno organizirane. Torej vsaka UNZ je imela svojo PEM. Primerjava z današnjo organiziranostjo slovenske policije: UNZ je Policijska uprava (PU), PEM je Posebna policijska enota (PPE). Tako ima tudi dandanes vsaka PU svojo PPE, največkrat jih vidimo ob kakšnih demonstracijah ali športnih tekmah (javni red in mir).

    Takratna milica pa je na ravni republike imela še dve enoti s posebnimi nalogami (terorizem). Leta 1972 je bila ustanovljena Četa milice za posebne naloge, Vod milice za posebne naloge iz sestave omenjene čete je bil sestavljen 1. marca 1973, ta dan današnja Specialna enota policije (SEP) praznjuje kot svoj rojstni dan. Leta 1978 je bila ustanovljena Zaščitna enota milice (ZEM). Ustanovitev SEP pa nosi datum 23. avgust 1990, ko je po odločbi takratnega sekretarja za notranje zadeve Igorja Bavčarja iz ZEM bila ustanovljena Specialna enota Ministrstva za notranje zadeve (SE MNZ).

    Vir: Uporniki z razlogom in spletna stran Slovenske policije.

    Če je mogoče kje kaj narobe navedeno, me prosim, popravita.

  4. Peter Lenarčič Peter Lenarčič je rekel/-la:

    Če se bo delalo resnejšo analizo me lahko štejete zraven

  5. Matej Fugina Matej Fugina je rekel/-la:

    Ironično je, da se avtorji peticije sklicujejo pri argumentih na SLO in spontano partizanstvo v primeru vojaške agresije na RS, a prav Stanovnik opozarja, da država vojsko potrebuje. Kot partizan se dobro zaveda pomena vojaškega usposabljanja (ne pozabimo na profesionalno vojaško jedro NOV in POS). Vir: Delo.

  6. dolf dolf je rekel/-la:

    odlična analiza in že na hitro sestavljena analiza demantira t.i. intelektualce s svojimi t.i. argumenti bravo bravo

  7. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    MMC RTV SLO: Polemika (15.2.2010)

  8. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Prebilič, Vladimir. 2010. Ostaja vojska nepogrešljiv element zagotavljanja nacionalne varnosti? Revija Slovenska vojska.

  9. Matej Fugina Matej Fugina je rekel/-la:

    Zgolj za info: uradnega sindikata vojska nima, ker ga po zakonu ne sme imeti, gre zgolj za interesna združenja, katerih uradna stališča niso uradna stališča MORS. In ne vem, od kdaj se oborožene sile (ali pa ministrstvo za obrambo) smatrajo kot represivni resor… Represija proti komu, se lahko vprašamo?

    Besede, ki jih je avtor te izjave napisal, so izjemno nezrele, škodljive in nedorasle nekemu resnemu dialogu, je pa tudi res, da se jih močno jemlje iz konteksta, zato da se ugodi potrebam dnevnega časopisja. Omenjene “žaljivke” se namreč nanašajo na “idole demokracije, v kateri se podpisnikom zdi varnost samoumevna”, niso pa sami podpisniki označeni s temi besedami. Zgolj kot ljudje brez potrebne varnostne in državne kulture.

  10. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Audio posnetek pogovora z ministrico na radiu Ognjišče.
    Jelušič: Če si pripadnik vojske, je problem, da imaš usta trdno zaprta.

  11. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Švagelj, Tomaž. 2010. O peticiji Ukinimo vojsko! Nekateri še danes ne morejo preboleti. Delo, 14. april.

    Švagelj, Tomaž. 2010. Usoda peticije Ukinimo vojsko! Protislovje niti ni tolikšno. Delo, 6. julij.

  12. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Grošelj, Klemen. 2010. Nadaljni razvoj SV. Revija Oramba 42 (10): 16-20.

  13. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    MMC RTV SLO, Radio Slovenija, 1. program. 2010. Studio ob 17-ih: O razvoju Slovenske vojske. Ljubljana, 8. september. Sodelujoči v pogovoru: Jožef Jerovšek, predsednik parlamentarnega odbora za obrambo in poslanec SDS, Franco Juri, poslanec Zaresa, Uroš Krek, generalni sekretar na Morsu, Primož Šavc, generalni direktor Direktorata za obrambno politiko Morsa, in Klemen Grošelj, Katedra za obramboslovje.

  14. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Intervju z generalmajorjem Janezom Slaparjem, ki konec leta zaključuje službo v OZN (dva mandata je bil obrambni svetovalec slovenske misije pri OZN) in tudi vojaško kariero (pokoj).

    Predsednik Republike Slovenije predaval poveljniški strukturi Slovenske vojske – audio (SV, 15.12.2010).

  15. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Postojnčani želijo zaprtje vojaškega vadišča Poček in prispevek v oddaji Tednik: Poček – Ne, hvala! (od 42:30 naprej).

    Mlinar, Uroš. 2011. Proti slovenskemu Pentagonu pod Snežnikom. Delo (14. februar).

    Radio Slovenija, 1. program. 2011. Studio ob 17-ih: Vojna za Poček. Ljubljana, 1. februar.

    Radio Slovenija, 2. program. 2011. Vroči mikrofon: Poček. Ljubljana, 17. februar.

    Odgovor Ministrstva za obrambo na peticijo Za Pivško dolino brez streljanja

  16. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Radio Slovenija, 1. program. 2011. Studio ob 17-ih: 20 let Slovenske vojske. Ljubljana, 12. maj.

  17. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Podbregar, Iztok. 2011. Pred reinženiringom nacionalnovarnostnega sistema – priložnosti za Slovensko vojsko. Sodobni vojaški izzivi (znanstveno-strokovna publikacija Slovenske vojske).

    Intervju z dr. Iztokom Podbregarjem (Notranjsko-kraške novice, 28. maj 2010).

  18. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Intervju z ministrom za obrambo Alešem Hojsom: Tako kot potrebujemo učitelje, potrebujemo tudi vojake (Večer)

Leave a Reply