ŠTAB | varnost vs. konflikt

Ogled zbirke NUS, ITF in ICZR na Igu

Objavil Matej Fugina, 13. marec 2010

V sredo, 18. 11. 2009, je DŠOS izvedlo strokovno ekskurzijo na Ig; v ICZR (Izobraževalni center za zaščito in reševanje), kjer smo poleg stalne zbirke NUS (neeksplodiranih ubojnih sredstev) obiskali še poligone ICZR in prostore ITF (International trust fund). ICZR je center vseh programov izobraževanja in usposabljanja iz državne pristojnosti za potrebe zaščite in reševanja. V njem potekajo programi za Civilno zaščito (RKB obramba, usposabljanje za vodje intervencij, varstvo pred NUS itd), poklicne gasilce in ostale (npr. potapljače). Več o izobraževalnem centru in vseh programih izobraževanja in usposabljanja lahko preberete na njihovi spletni strani. ITF oziroma Mednarodna fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min je humanitarna in neprofitna organizacija, ustanovljena v Republiki Sloveniji, z jasno vizijo sveta brez min in NUS. Več o ITF lahko preberete na njihovi spletni strani.

Udeležence ekskurzije sta sprejela Igor Boh (ICZR) in Roman Turšič (ITF). Igor Boh je andragog in pedagog druge stopnje v ICZR in vodja programov izobraževanja in usposabljanja pripadnikov enote za varstvo pred NUS. Gre za bombne tehnike (pirotehnike)/deminerje za potrebe odstranjevanja NUS. Boh je tudi edini poklicni pripadnik omenjene enote, ostali sodelujejo pogodbeno (nekakšna oblika rezerve, intervencija po potrebi). Igor Boh nam je najprej predstavil poklic deminerja/tehnika in program usposabljanja ter izobraževanja za varstvo pred NUS. Vsak pripadnik mora opraviti najprej sedem tednov temeljnega usposabljanja, ki se nato nadgrajuje s posameznimi tečaji. Ker gre za natančen in nevaren poklic, so merila preverjanja usposobljenosti zelo visoka (85% le za teoretični del), prav tako varnostna preverjanja. V primeru najdenega NUS se sestavi intervencijo glede na potrebo. Najdišče obišče enota za varstvo pred NUS (lahko tudi samo en pripadnik), ki NUS odstrani (odpelje bodisi v granikulitu, antistatičnem materialu za prevoz, bodisi v kevlarskem kovčku), ali uniči na licu mesta. Interni pravilnik določa, da se lahko uniči do 100kg NUS naenkrat v eni fugasi pod strogimi varnostnimi pogoji. Dodaten stres povzroča še dejstvo, da tehniki ponavadi pri svojem delu ne uporabljajo zaščitne obleke (»medveda«), ker je ta neroden in jih ovira, zato nosijo le antistatična oblačila – da statična elektrika ne bi mogla aktivirati detonatorja. Prav tako se detonatorji uničujejo ločeno od eksplozivnih teles (če je to mogoče). V fugaso se doda še trotilski naboj za razstrelitev in kumulativni zvonček (detonator), ki se ga aktivira z električnim vžigalnikom. Pehotno strelivo predstavlja večji problem in se ga ne razstreli, temveč kuha po posebnem postopku. Za konec nam je predavatelj predstavil še probleme in omejitve poklica. Tega omejuje že sama slovenska zakonodaja, ki zahteva, da se pri prevozu nevarnih snovi inicialni in eksplozivni del peljeta posebej, pri NUS pa je inicialni del že armiran. Problem predstavlja tudi pogodbeno sodelovanje in osveščanje slovenskih državljanov o varstvu pred NUS (pomanjkanje varnostne kulture, želja po zbirateljstvu itd).

Udeleženci ekskurzije smo se nato premaknili v prostore stalne zbirke NUS, kjer so urejeni ostanki NUS po časovnih obdobjih in po vrstah. NUS je vsako eksplozivno telo, ki iz takih in drugačnih razlogov ne opravi svoje naloge (zataji) in kot tako predstavlja posredno grožnjo (možnost naknadnega proženja), zato ga je potrebno odstraniti in uničiti. Sem spadajo vse pozabljene protipehotne in protitankovske mine, naboji za pehotno oborožitev, artilerijski izstrelki in rakete, ročne bombe, improvizirana eksplozivna sredstva ter vsa pirotehnična sredstva, ki lahko ogrožajo človeško varnost. V Republiki Sloveniji glavnino NUS predstavljajo ostanki artilerijskih izstrelkov iz prve in druge svetovne vojne ter ostanki protioklepnega in protipehotnega orožja iz vojne za osamosvojitev. Enota za varstvo pred NUS uničuje tudi vsa eksplozivna telesa, ki jim je pretekel rok, niso ustrezno popisana ali skladiščena. V zbirki si je možno ogledati artilerijske izstrelke, ročne bombe in mine iz prve in druge svetovne vojne, iz modernejšega obdobja pa predvsem pehotno oborožitev: ročne bombe, prenosni protioklepni in protiletalski raketometi in bombometi. Na kosih valjanega homogenega oklepa (RHA) si je možno ogledati tudi učinke protioklepnih orožij: HEAT (kumulativnega curka oziroma Munroevega efekta), HESH (squash head oziroma Hopkinsonovega efekta) in podkalibernega izstrelka (APDS). Žal ni ustreznega primerka EFP (Misznay-Schardinovega efekta), je pa učinek podoben podkalibru. V drugem prostoru so posebej predstavljene nekatere najbolj pogoste protipehotne mine v uporabi JLA in moderna oprema deminerja: detektor kovin, zaščitna oprema, kevlarski kovček za prenos NUS in osnovno orodje – kovinska palica za ročno odkrivanje antimagnetnih min (v JLA znana kot »pipalica«). Udeleženci smo pri zbirki NUS odnesli maksimalno informacij, saj sta se Igor Boh in Roman Turšič sinergijsko dopolnjevala: prvi z vidika varstva pred NUS in dolgoletnih izkušenj iz praktičnega dela z odstranjevanjem NUS, drugi z vidika bivšega predavatelja na vojaški akademiji in trenutne vodje pisarne ITF v BiH.

Roman Turšič nam je na kratko predstavil oziroma bolje rečeno osvežil (saj je večina udeležencev ekskurzije bila tudi v Sarajevu) delovanje in organizacijo ITF ter njeno poslanstvo, bolj pa se je osredotočil na sprejeto strategijo 2009–2013, ki je takrat še nismo poznali. Vizija ITF z ustanovitvijo je bila minsko očiščena BiH. Ta se je nato razširila na celoten zahodni Balkan, danes pa se ITF že uspešno širi tudi v Kavkaz in drugam, hkrati pa poslanstvo ni več minsko čist svet, temveč se širijo tudi na področje razoroževanja, demobilizacije in reintegracije – torej razširjeno podporo pokonfliktni obnovi. Glavni strateški cilji so:

1. Zmanjšanje humanitarnih in socialno-ekonomskih posledic protipehotnih min in NUS.
2. Omejitev nevarnosti, ki jih za človeško varnost predstavljajo izzivi po spopadih, nepovezani z minami in NUS. Sem spada tudi podpora reformam varnostnega sektorja, programom razoroževanja, demobilizacije in reintegracije.
3. Zmanjšanje ogroženosti človeške varnosti s strani nepričakovanih dogodkov – v sodelovanju z donatorji, nevladnimi organizacijami, zasebnih sektorjem, mednarodnimi organizacijami itd.

Končni cilj pri vseh treh bo dosežen, ko bodo nacionalni organi finančno samozadostni in bodo uspešno in učinkovito samostojno vodili boj proti minam ter skrbeli za svojo varnost. Sporočilo ITF je torej, da se usmerja v prihodnosti zlasti v razvojno pomoč. Državo z nerazvitim obrambno-varnostnim sistemom oboroženi spopadi bistveno bolj prizadenejo, zato je dolgoročen načrt preventivna izgradnja zmogljivosti za krizno upravljanje in pokonfliktno obnovo.

Za konec sta nas kolega predala Milanu Dubravacu, vodji gasilske šole v ICZR. Ta nas je peljal po poligonu za usposabljanje zaščitnih gasilcev, kjer smo si ogledali požarno hišo, kontejner za simulacijo požarnih razmer, 15m visok stolp za reševanje z višin, pokriti bazen in naravni bajer, za usposabljanje reševanja na vodi in iz nje, predor za simuliranje prometnih nesreč v predorih, poligon za usposabljanje reševalnih psov, ruševine za odkrivanje preživelih ter poligon za odkrivanje NUS. V notranjih prostorih smo si ogledali bivalne prostore ter poligon za simulacijo majhnih zaprtih prostorov v težkih razmerah ter tekočo lestev kot zaključni preizkus za poklicne gasilce (po opravljenem zadimljenem poligonu z masko in polno opremo).