Vpliv razpada SZ na kavkaški konflikt

Objavil Aleš Horvat, 16. junij 2010

severni-kavkaz.jpgV začetku 90 let se je svet spreminjal, spremenilo se je  ravnotežje sil in izginila je bipolarna svetovna ureditev, ki je bila prisotna v mednarodnih odnosih vse od konca druge svetovne vojne,  ter obdobje diametralno nasprotnih vojaških, ideoloških, ekonomskih in socialnih  konceptov in konfliktov svetovnih razsežnosti, ki pa niso nikoli presegli kritične točke in prerasli v formalen oboroženi spopad oziroma vojno med glavnima antagonistoma: Sovjetsko zvezo (SZ) in ZDA, ter njunima blokoma. So se pa ta nasprotja manifestirala v več lokalnih formalnih oboroženih konfliktih oziroma vojnah med njihovimi sateliti.

Glede začetka hladne vojne so mnenja deljena: nekateri strokovnjaki menijo, da naj bi se le ta začela z razdelitvijo Nemčije, drugi trdijo, da se je začela s Trumanovo doktrino1 leta 1947 ali celo leta 1950 s korejsko vojno.

Bolj kot začetek pa nas zanima konec hladne vojne, ki ga nekateri povezujejo z razpadom Organizacije varšavskega sporazuma julija 1991 in razpadom SZ konec leta 1991, dogodkom, ki je revolucionarno in na pretežno miren način spremenil svet. Povedati pa moramo tudi, da drugi za konec hladne vojne označujejo padec berlinskega zidu 9. novembra 1989 in združitev obeh Nemčij leta 1990. Vsekakor so vsi ti dogodki pomembni in ključni v razumevanju obdobja, konca 80. in začetka 90. let dvajsetega stoletja, obdobja od katerega naprej radi govorimo kot o novem svetovnem redu, ker so ti dogodki bili revolucionarni v svojem smislu. Iz obličja državnih političnih sistemov so izginili socialistični režimi, vendar je to s sabo prineslo posledice, ki na kratki rok niso bile izrazito vidne. Omenimo lahko porast nacionalizma v post-socialističnih državah, ki je dvignil dolga leta t. i. »zamrznjene«,  večinoma etnične, konflikte iz njihovega spanca in so se ti manifestirali v najhujši obliki – vojnah.

Na ombočju Kavkaza med obdobjem sovjetske nadvlade ni bilo večjih manifestacij nasilja, predvsem zaradi represivnosti oblasti in strahu, ki ga je ta povzročila, danes pa imamo na tem območju vrsto vročih žarišč, katerih prepletenost in intenzivnost je na tem relativno majhnem območju res izjemna in edinstvena v svetu. Še vedno pa tem konfliktom ni videti konca, prav nasprotno, saj lahko po zadnjih dogodkih spet trdimo, da se konflikti v Kavkazu zaostrujejo in lahko z gotovostjo trdimo, da na tem področju še zdaleč nismo videli konca spopadov in medetničnih razpotij. Upoštevati pa moramo tudi vse večjo vpletenost tretjih strani v to območje, ki po eni strani podpirajo določene konflikte, po drugi pa si prizadevajo za njihovo rešitev. Odvisno iz katere strani gledamo in kakšni so njihovi interesi.

Razpad SZ je torej glavni razlog za vzpon konfliktov na Kavkazu, na kar pa je vplivalo mnogo dejavnikov, od strukturne šibkosti in neučinkovitosti gospodarstva, nesposobnosti moderniziranja in posledično stagnacije gospodarstva. Po drugi strani pa tudi politične reforme, dviga nacionalizma, nedohajanje ZDA.

Gorbačov kljub vsem reformskim idejam ni bil niti najmanj pripravljen na reformiranje SZ na narodnostnem področju. Okoliščine so ga prisilile, da je 7. septembra 1991 moral tudi uradno priznati neodvisnost Estonije, Latvije in Litve, 1. decembra istega leta pa tudi rezultate ukrajinskega referenduma. Od takrat naprej se je začel »divji razpad SZ«. Sovjetska zveza je razpadla in 21. decembra 1991 je bila v Alma-Ati ustanovljena Skupnost neodvisnih držav (SND), sestavljena iz enajstih držav nekdanje SZ, z izjemo Gruzije in treh baltskih držav.

caucasus-jpg

Kavkaz

Severni Kavkaz obsega 7 avtonomnih republik Ruske federacije in se uradno imenuje Severno kavkaško federalno območje,2 ki predstavlja dober odstotek celotne površine in 6,5 odstotkov celotnega prebivalstva Ruske federacije. Kar pomeni, da obsega 170.260 km2 in ima 9.189.000 prebivalcev. Južni Kavkaz pa zajema področja Gruzije, Azerbajdžana in Armenije, kar pomeni, da obsega 180.532 km2 in zajema 15.871.139 prebivalcev.

Z vidika kulture, jezika ter religije je Kavkaz izredno raznolik, hkrati pa močno prepleten s sosednjimi državami in narodi. Etnična in jezikovna sestava tako zajema narode, ki spadajo v kavkaško, indoevropsko ter turško jezikovno skupino pa tudi Žide, Grke, Ruse ter ostale narode, poseljene po celotni regiji, ki se malo menijo za nacionalne in administrativne meje. Z izjemo Gruzincev ohranja vsaka od teh etničnih skupin stike z jezikovno in etnično sorodnimi skupinami v tujini. Armenci ohranjajo stike in se naslanjajo na podporo armenske diaspore po svetu, medtem ko azerbajdžanski Turki krepijo socialne in kulturne stike z iranskimi Azerbajdžanci, obenem pa smatrajo Turčijo kot svojo naravno zaveznico. Pripadniki ruske skupine pričakujejo zaščito s strani ruske države, drugi narodi, ki jih med sabo ločujejo kavkaški grebeni ter meje Ruske federacije, pa prav tako ohranjajo povezave in nudijo pomoč etnično sorodnim skupinam.3

Analiza je pokazala, da začetki vseh konfliktov segajo še v obdobje SZ oziroma celo v obdobje carske Rusije. Stalin je s svojo strategijo združevanja nepovezanih etničnih skupin, da bi preprečil kakršnikoli upor, na kratki rok uspel, saj med dobo SZ ni bilo večjih konfliktov v tem območju, na dolgi rok pa se je ta pokazala kot poglavitni razlog za konfliktnost Kavkaza. Sobivanje različnih narodov, težnje po secesiji oziroma hegemonistične težnje skupine, ljudstva, naroda, to so glavni elementi konfliktnosti Kavkaza, poleg seveda radikalne veje islama.4 Kavkaz je že skozi zgodovino bil zelo pester prostor, če gledamo na narodnostno sestavo, tako pa je prihajalo na tem področju do nenehnega bojevanja med narodi, ki so živeli tu ter bili tudi zavojevalci tega področja.

Nemalokrat so posledice, ki so jih te vojne oziroma boji pustili, odražene še danes v politiki držav in avtonomnih republik. Samo če pogledamo v Armenijo in njihov konflikt z Turčijo, ki je v Otomanskem imperiju storila genocid nad Armenci, so takšne stvari zasidrane globoko v mentaliteti ljudi in politikov, ki znajo to seveda izkoristiti in se potem to odraža v aktualnih bilateralnih politikah, v tem primeru med Armenijo in Turčijo. Posledično te bilateralne politike vplivajo na multilateralne, saj se Armenija podobno kot do Turčije obnaša do Azerbajdžana, ki je turški zaveznik, prav tako pa so Armenci skeptični do zahodnih integracij, ker so v le-teh Turki itd. Po drugi strani se zato Armenci obračajo na Rusijo, ki ščiti njihove interese in zgodba se lahko nadaljuje v nedogled.

Skratka, kot smo omenili, imajo konflikti na Kavkazu svoje korenine v »mirnem« obdobju SZ, predvsem pod vladavino Stalina. Omembne vredne so tudi deportacije in rehabilitacije celih narodov iz Kavkaza5 v osrednjo Azijo in potem njihova vrnitev na območje, ki si so ga med tem prilastili oziroma dobili podarjenega drugi narodi. Kot to velja za Ingušete, kateri so izgubili zelo kmetijsko rodovitno primestno območje Vladikavkaza in so ga dobili oziroma si ga prilastili severni Oseti, je po njihovi vrnitvi to območje postalo glavni element konflikta med omenjenima avtonomnima republikama. To je vzpodbudilo pri teh narodih sovraštvo do drugih, do inferiornejših, kot je v primeru Kabardov in Balkarov, kjer prvi do slednjih gojijo prezir v smislu inferiornosti in lastne nadvlade, kar je v tej republiki osnoven razlog za konflikt in celo secesijske težnje Balkarov.

Poglavje zase je Čečenija, ki je bila edina avtonomna republika, ki je že med SZ dokaj odprto izražala svoje odcepitvene težnje, posledično pa ima še danes najmočnejše težnje po secesiji v Severnem Kavkazu, posledično pa so tudi najbolj “uporniški” v post-sovjetskem obdobju. Sprva je v Čečeniji kazalo, da bo prorusko usmerjena, saj je prišel na oblast nekdanji vojaški general SZ Dudajev, vendar pa so se te sanje razblinile, takoj ko je po prvih volitvah razpustil parlament in razglasil šeriatsko pravo. Ruska vojska ni bila v stanju, da bi popolnoma zdrobila to uporništvo, tako je prišlo še do druge čečenske vojne, ki pa je bila rezultat etničnega čiščenja Rusov v Čečeniji ter terorističnih dejanj Čečenov proti Moskvi in njenim podpornikom. Obenem pa so v Čečeniji zrasli teroristični kampi, ki so urili med drugim tudi mednarodne teroriste.

Južni Kavkaz, tukaj mislimo predvsem na Abhazijo in Južno Osetijo, je prav tako uporniški, saj so oboroženi spopadi na dnevnem meniju, še bolj pa so se zaostrili po letu 2003, ko je prišlo v Gruziji do zamenjave oblasti in izvajanja etnično diskriminatorne politike. To smo videli v drami avgusta 2008, ko je posredovala silna ruska vojska v Gruziji zaradi njenih hegemonističnih teženj po očiščenju in pokoritvi Južne Osetije, ki je zatem skupaj z Abhazijo razglasila v mednarodnopravnem smislu de facto samostojnost. Problem Južnega Kavkaza pa je tudi Gorski Karabah, v  katerem Armenci iščejo svoj prostor pod soncem v Azerbajdžanskem oklepu.

Zakaj je torej kavkaška regija najbolj konfliktno in kompleksno območje po razpadu SZ? Prav zaradi prej naštetih razlogov, multietničnosti republik, držav in regije, hegemonističnih teženj narodov, zgrešene politike med obdobjem SZ, navzkrižja geopolitičnih, ekonomskih in drugih interesov sil na tem področju, predvsem pa nezadovoljstva ljudstev, saj se brez tega konflikti ne morejo napajati. Kavkaz je žrtev ruskih, turških, iranskih in zahodnih interesov po razpadu SZ, vsekakor pa je Rusija tista, ki nosi veliko breme, kar se tiče današnjega stanja na Kavkazu, saj je bila takoj po razpadu SZ prešibka, da bi učinkovito uveljavljala svoje interese na politični način, in zato se je večkrat zatekla k uporabi surove sile, kar pa je voda na mlin uporniškim gibanjem, ki s takim ravnanjem pridobivajo podporo. Pa vendar v Kavkazju delujejo mnoge sile, ki iščejo svoj del pogače oziroma ga hočejo obraniti. Tukaj lahko izpostavimo ZDA, ki s svojo politiko na Kavkazu jezijo predvsem Rusijo, ki ne dopušča vmešavanja ZDA na »njeno dvorišče«. Potem EU, katere stališča so zelo podobna tistim, ki jih imajo ZDA, torej integracija zakavkaških držav v evroatlantske integracije in seveda neprestani dotok nafte in plina. Na Kavkazu ima lovke tudi Iran ter seveda Turčija. Skratka, na tem majhnem območju je ogromna kolizija interesov in tukaj lahko dalje iščemo razloge za konfliktnost področja.

map_oil-pipelines

Nekoliko smo izpustili vlogo nafte in energentov iz kaspijskega bazena, pa vendar je razumevanje energetske politike ključnega pomena za razumevanje trenutnih kavkaških konfliktov in interesov strani ter vzrokov za konfliktnost.

  1. Izjava predsednika Harryja Trumana marca 1947, da »mora biti politika ZDA, da podpirajo svobodna ljudstva, ki se upirajo poskusom, da bi si jih podredile oborožene manjšine ali zunanji pritiski«. Njegov namen je bil prepričati Kongres, da odobri omejeno pomoč Turčiji in Grčiji, doktrina pa je postala podlaga politike obvladovanja (containment) ter ameriške gospodarske in politične podpore njihovim zaveznicam. Tako so ZDA podpirali vsa ljudstva, ki jim je grozila sovjetska subverzija oziroma ekspanzija. []
  2. SKFO je sestavljeno iz Čečenije, Ingušetije, Severne Osetije, Dagestana, Kabardino-Balkarije, Karačevo-Čerkezije in Stavropola, v katerem je tudi glavno mesto tega območja. To je nova delitev, ki velja od marca 2010, prejšnja delitev je zajemala tudi Krasnodarsko regijo oziroma območje. []
  3. Npr. Abhazi z Adigi in ostalimi severnokavkaškimi narodi, severni Osetijci z južnimi Osetijci, severnokavkaški narodi s sorodno diasporo v Turčiji. []
  4. Fundamentalizem se je ustalil predvsem v Čečeniji in Dagestanu, medtem ko so npr. Kabardi in Balkari sprejeli islam na bolj platonski ravni. []
  5. Deportirani so bili zaradi domnevne kolaboracije z nacisti Ingušeti, Čečeni, Balkari idr. Ti narodi so se lahko vrnili na svoje domove večinoma po smrti Stalina, torej od leta 1953, ko je na oblast stopil Hruščev. []