ŠTAB | varnost vs. konflikt

Slovenska osamosvojitvena vojna na filmskem platnu

Objavil Jure Mikelj, 3. september 2010

Pozorni spremljevalec domačega obrambnega področja ali slovenske sedme umetnosti ni prezrl novice o nastajanju celovečernega filma o slovenski osamosvojitveni vojni, z naslovom Britev¹.

Premiera je napovedana za prihodnje leto, ki bo zaznamovano z različnimi dogodki v počastitev prelomnega zgodovinskega obdobja izpred dvajsetih let, ko je konec junija proces demokratizacije in osamosvajanja dosegel vrh s sprejetjem potrebne zakonodaje v skupščini in kasnejšo slovesno razglasitvijo samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Pot na vrh je bila zaznamovana s številnimi koraki, ki so bili koncem druge polovice osemdesetih še redki in negotovi, a so v letu 1990 postali gostejši in vse bolj odločni. Okrogli dve desetletji kasneje se v perspektivi zgodovinskega spomina prav letos nahajamo v tem »letu poprej«, in kot se temu spodobi, so bile izvedene ali so še napovedane različne obeležitve vmesnih korakov, ki so pomembno zaznamovali nadaljnjo pot na vrh, tega pa je bilo potrebno še obraniti – sledila je t.i. slovenska osamosvojitvena vojna.

Ponavadi ob velikih zgodovinskih dogodkih omenimo še posamezne organizacije in posameznike, ki so v teh odigrali vidno in pomembno vlogo. Pozabimo pa na to, da posameznikov ni le za peščico politične ali vojaške elite, ampak je svojo vlogo v odnosu do dogodka, v tem sorazmernem odnosu je tudi dogodek zaznamoval njega samega, odigral vsak, ki se je znašel vpet v usodni čas. Ta dva pogleda, prvi na makro ravni in drugi na mikro ravni, ki sta pogosto v konfliktnem odnosu, a neločljivo povezana, bo skušal kot celoto prikazati film Britev. Ta v izhodišče postavlja nemalokrat prezrto usodo slovenskih fantov, ki so bili primorani oditi na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), organizacijo nenaklonjeno procesom v Sloveniji, v času napetosti in pritiskov, ki so se sprostili z agresijo na novo razglašeno državo. Omenjeni fantje so se znašli na napačni strani, nekaterim je le uspelo pobegniti in se pridružiti slovenski Teritorialni obrambi (TO) in Milici, proti svoji volji so pristali  v situaciji, ko so morali nastopiti proti svoji domovini in družinam, na drugi strani so stali »sovražniki«, s katerimi jih je v miru povezovala sorodstvena ali prijateljska vez. Na kratko povedano, gre za zgodbo o dveh slovenskih prijateljih, skupna pot služenja vojaškega roka v JLA se z begom enega od njiju loči in v vojni se eden znajde na »napačni« in drugi na »pravi« strani – prijatelja postaneta »sovražnika«, vse skupaj pa je postavljeno v kontekst časa slovenskih procesov demokratizacije in osamosvajanja. Scenarij za igrani film temelji na romanu Neizstreljeni naboj, avtor obeh je Damijan Šinigoj, filmska ekipa Televizije Slovenija pa deluje pod režisersko taktirko Jureta Pervanje.

K sodelovanju je bila povabljena tudi Slovenska vojska (SV), ki je ustvarjalcem filma priskočila na pomoč s svetovalci za vojaške zadeve, na razpolago je dala vozila in nekatere objekte, vojašnice in vadišča kot prizorišča za snemanje, priskrbela je igralcem (vojaki JLA in TO) orožje in strelivo, poleg tega posamezni pripadniki v nekaterih vlogah tudi nastopajo. Ne smemo pa pozabiti še na eno nalogo: če se malo pošalimo, bodo lahko na seznam kategorij oseb, ki se vsakodnevno izobražujejo in usposabljajo v SV, dodali novo alinejo – filmski igralci in statisti. Večino igralskega kadra sestavljajo študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), tem je dodana še skupina statistov, vojakov JLA in TO, zbrana »iz vseh vetrov«, podobno kot je bilo v tistem času v obeh oboroženih silah. Obe skupini sta se v ločenih terminih konec avgusta udeležili tridnevnega vojaškega usposabljanja v Vojašnici Bohinjska Bela, ker velika večina zaradi spremembe sistema popolnjevanja SV, poklicna namesto obvezniške vojske, še ni imela takšnega ali drugačnega stika z vojaško organizacijo ter življenjem in delom vojaka. Kot statist v filmu se je usposabljanja udeležil tudi avtor tega besedila.

Z novimi obrazi smo se srečali pred stavbo Televizije Slovenije in se skupaj odpeljali proti Gorenjski. V vojašnici sta nas sprejela inštruktorja iz Centra za usposabljanje Vipava (enota Bohinjska Bela), ki sta skušala novim prišlekom v omejenem času posredovati duh vojaške organizacije, značilnosti in posebnosti vojaškega življenja ter veščine in usposobljenost vojaka in vojaške enote. Za vse zbrane je to pomenilo hitro prilagoditev na nove ljudi in prostore ter drugačen red. Po zadolžitvi uniforme je prvi dan minil v osvajanju vojaške discipline z  dopoldanskim urejanjem sobnih omaric, vsebina zložena na rob formata A4, in večkratnim urejanjem postelj “na črno in na belo” – kot je napovedoval inštruktor, smo bili res vse hitrejši in natančnejši, »štrudl« pa je imel vse lepšo obliko. Popoldne smo spoznali pravila urejenosti vojaka, red vojašnice ter zborna povelja in postopke s korakanjem. Nato je sledila vaja, vaja in še enkrat vaja, z namenom doseči uigranost posameznikov in homogenost enote. Naslednje jutro je sledilo zgodnje vstajanje (5.45) z jutranjo telovadbo, dodatne moči so prišle prav za dolg delovni dan, ta je do poldneva hitro minil ob seznanitvi s taktično-tehničnimi lastnostmi ter razstavljanjem in sestavljanjem pehotne oborožitve (avtomatske puške, puškomitraljeza, ostrostrelne puške in pištole). Razen pištol smo zadolžili vsak svoje orožje, s katerim smo popoldne na nogometnem igrišču vadili strelske položaje, odziv na strelska povelja poveljnika oddelka in gibanje vojaka na bojišču. Naučeno smo drugi dan ponovili z uporabo manevrskih nabojev na vadišču Mačkovec in vsi uspešno prestali “bojni krst”. Pred odhodom domov je bilo potrebno prostorom vrniti prvotni sijaj in očistiti orožje. Z novim znanjem in poznanstvi smo se razšli do ponovnega snidenja na snemanju, vendar takrat ločeni – eni na »pravi«, drugi na »napačni« strani. Pohvala obeh inštruktorjev nam daje samozavest, da bomo svoje delo tudi korektno opravili – ne ponudi se namreč vsak dan priložnost, da veliki zgodovinski dogodek iz časa otroštva kasneje pomagaš rekonstruirati in upodobiti. Kaj bo nastalo, bomo vsi skupaj videli čez slabo leto dni.

1. Prispevek je bil objavljen v Reviji Obramba, oktober 2010, 42 (10): 7-8. [↩]