ŠTAB | varnost vs. konflikt

Regionalni varnostni (pod)kompleks Levant

Objavil Moša Marinič Žunič, 6. februar 2011

Avtorji: Moša Marinič Žunič, Tjaša Karničar, Primož Bizjak, Tea Bizjak

Levant v mednarodnih odnosih zavzema v zadnjih letih osrednjo vlogo, pa čeprav nanj gledajo razširjeno, v sklopu bližnjevzhodne regije. Uvrščamo ga na Bližnji vzhod, katerega sestavljajo trije manjši analitični podkompleksi, izmed katerih je eden tudi Levant. Omenjena regija je najbolj nestabilna na celotnem Bližnjem vzhodu, saj predstavlja tako stičišče kultur kot tudi verstev. Podrobni pregled dogajanj v Levantu nam lahko podrobneje oriše sliko dogodkov, ki so večinoma politično-nacionalni in nikakor ne verske narave.

Demografski kazalci so za varnost držav zelo pomembni. Velikost in tudi moč oboroženih sil sta odvisni od velikosti populacije. Prav tako prisotnost etničnih, verskih in drugih trenj v državi, povzroča nestabilnost znotraj in tudi zunaj države. Tako lahko zatirani, manjvredni, kaj hitro najdejo uteho v nacionalističnih gibanj, kjer se bodo lahko borili za svoje pravice. To pa lahko vodi do destabilizacije države, saj se države soočajo z raznimi etničnimi in militantnimi skupinami, ki s pomočjo oboroženega nasilja in terorističnih dejanj skušajo doseči svoje interese (večinoma osvoboditev Palestinske države).

Velikost populacije pa vpliva tudi na življenjske razmere, ki vladajo v državi. V vseh državah RVK je prebivalstvo večinoma zelo mlado. To pa pomeni zelo velik pritisk na trg zaposlovanja. Brezposelnost in stopnja revščine sta tako velik socialni problem. Zaskrbljenost je predvsem zaradi tega, da se mladi, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v teh državah, zaradi pomanjkanja gospodarskih priložnosti, neenakomerne porazdelitve bogastva in frustracij, obrnejo na islamska gibanja. Prav tako revščina in brezposelnost povzročata povečanje stopnje kriminala, cveti siva ekonomija ter črni trgi, saj prebivalci, ki so na pragu revščine začnejo iskati priložnosti za izboljšanje svojega življenjskega standarda. Tako se v zadnjem času še povečuje tihotapljenje orožja, droge in ljudi, saj ta posel prinaša veliko večje dobičke, kot jim jih omogoča država.  Revščina in brezposelnost povzročata tudi migracije, ki pa spet predstavljajo socialni in varnostni problem.

Gospodarski kazalci pa so pomembni za varnost tudi zaradi količine finančnih sredstev, ki jih države namenjajo za obrambne/vojaške namene. Tako je bilo v času gospodarske krize zaslediti zmanjšan BDP za obrambne/vojaške namene, saj so bile gospodarske razmere v državi slabe. Krčenje obrambnega proračuna pa pomeni manj denarja za vzdrževanje in modernizacijo oborožitve, kot tudi za usposabljanje oboroženih sil, to pa lahko kaj hitro povzroči zmanjšanje morale in bojne pripravljenosti oboroženih sil, s tem pa se zmanjša tudi obrambna in vojaška zmogljivost države in njene sposobnosti odvračanja nasprotnikov.

Vojaški kazalci pa so bistvenega pomena pri zagotavljanju nacionalne varnosti v državi. To pa je sploh pomembno, saj v preučevanih državah ni zaslediti nekega bistvenega sodelovanja in zavezništev na obrambnem in vojaškem področju. Vse države se zavzemajo za stalno in hitro posodabljanje ter modernizacijo lastnih oboroženih sil (predvsem zamenjava starih sovjetskih oborožitvenih sistemov z zahodnimi). Prisoten je tudi trend povečevanja BDP v obrambne/vojaške namene, pri čemer pa močno izstopa Izrael. Države tako namenjajo precej denarja za oborožene sile, s čimer si skušajo pridobiti dominanten položaj v regiji in predvsem zmanjšati moč Izraela. Izrael predstavlja v regiji strah in trepet, saj z domnevnim posedovanjem jedrskega orožja dominira v regiji. Nekatere države so se tako odrekle podpisu določenih sporazumov in konvencij (Egipt zavrača podpis Sporazuma o nadzoru raketne tehnologije, Sirija pa podpis Konvencije o kemičnem orožju), dokler se Izrael ne odreče domnevnemu jedrskemu orožju in podpiše Konvencijo o jedrskem orožju.

Egiptu lahko v prihodnosti grozijo predvsem notranji konflikti, ki se odražajo v obliki sektaških in verskih napetosti. Omeniti je potrebno tudi dolgo vladavino predsednika Mubaraka, ki je uspel zadržati napetosti v sprejemljivih mejah, vendar se lahko kaj hitro situacija obrne, predvsem takrat, ko se bo odločil predati oblast.

V Izraelu se varnostne grožnje pojavljajo izjemno pogosto. Predvsem so lahko zaskrbljeni zaradi velikega deleža arabskega (palestinskega) prebivalstva, ki ima izraelsko državljanstvo. Trenutno jih je kar 20 % in imajo višji naravni letni prirastek kot izraelski židje. Vse to lahko pripelje do zaostrenih napetosti za versko identiteto. Palestince pa na drugi strani trenutno povezuje skupen cilj, to je osvoboditev Palestine in se zaradi tega toliko ne čutijo notranje razprtije. Problem lahko nastane, ko se bo problem palestinske države razrešil in se bodo nasprotja med skupinami bolj očitno izrazila.

Jordanija ima problematiko predvsem zaradi palestinski beguncev, ki predstavljajo velik delež med jordanskim prebivalstvom. Veliko državljanov Jordanije je neposrednih potomcv Palestincev, ti pa imajo visok družbeni ugled, vendar ne zasedajo vodilnih položajev v državi in vojski, kar velikokrat vodi do protestov.

Libanon je izredno heterogen, kar se tiče prebivalstva, kar že samo po sebi vodi do etničnih nasprotij. Katoličani in šiiti se počutijo vedno bolj zapostavljene, zato iščejo sorodne skupine, kjer bi se lahko družbeno so-identificirali. Predvsem šiiti so se obrnili na gibanje Hezbolah, ki zato izredno pridobiva na moči in ugledu, saj za svoje pripadnike in njihove svojce celostno poskrbi. Državo razjedajo begunska vprašanja, begunci pa rušijo demografsko ravnovesje v državi- Libanon se zato zavzema za čim hitrejšo vrnitev beguncev na svoje domove.

Sirija ima največjo problematiko z begunci, ki izjemno pritiskajo na državni proračun. Za celoten RVK lahko zaključimo, da so begunci velik problem in lahko predstavljajo enega glavnih virov nestabilnosti v regiji.

Vojaško sodelovanje v regiji skoraj stagnira. Veliko je sodelovanj  držav RVK-ja z državami zunaj Levanta. Znotraj omenjene regije se države povezujejo le v okviru AL. Sirija ima z Iranom kot največjim zaveznikom podpisan Obrambni in varnostni pakt.

Na dogodke v Levantu poskušajo vplivati vse velike oz. velesile Sveta. ZDA so izjemno dejavne na območju, kjer imajo tradicionalnega zaveznika v Izraelu, kateremu namenijo do 3 milijarde dolarjev denarne pomoči letno. Omenjeno obojestransko simpatijo lahko razložimo z močnim židovskim lobijem tudi onkraj luže, kjer ima v rokah večino politične in finančne moči. ZDA si z močnim in zvestim zaveznikom na območju omogočijo obvladovanje regije, odskočno desko pri morebitnem posredovanju v regiji in posrednika pri zagotavljanju poceni energentov.

Nasprotno pa imajo ZDA mnogo sovražnikov med arabskim islamskim prebivalstvom, čeprav se odnosi z Egiptom, Jordanijo (podpisani mirovni sporazumi z Izraelom) in Libanonom krepijo. V Libanonu se krepi milica Hezbolah, ki jih obtožuje podpore sionistov. Sirija poskuša postati kredibilen partner v mednarodnih odnosih, a se bolj kot na ZDA obrača na Rusijo. Reakcija ZDA je skoraj predvidljiva, ko so v januarju 2011 ponovno akreditirali veleposlanika v Damasku.

Palestinska oblast si od ZDA obeta uspešen zaključek bližnjevzhodnih mirovnih pogajanj, ki so v zadnjem času zastala, in oblikovanje države Palestine. Vendar so stvari krenile v drugo smer, ko so na sceno vidneje vstopile južnoameriške države. Brazilija, Argentina, Bolivija in Ekvador so le 4 izmed omenjenih držav, ki so zaenkrat priznale Palestino v mejah iz 4. junija 1967. Ostale države te hitro razvijajoče se celine naj bi to storile v kratkem. Največ se pričakuje od Čila, kjer imajo Palestinci močno diasporo. Po drugi strani pa tudi mednarodna skupnost pričakuje, predvsem od Brazilije kot čakajoče države na stalni sedež v VS OZN, da se v reševanje izraelsko-palestinskega spora aktivno vključi celotna mednarodna skupnost. Od držav Levanta se v reševanju palestinskega vprašanja največ (poleg seveda Izraela) pričakuje od Egipta, ki meji na Gazo. Egipt ima na obmejnem območju Gaze in Izraela urejen poseben režim demilitariziranega območja, kar je posledica mirovnega sporazuma iz leta 1979 in določa omejeno število egiptovskih vojakov na obmejnem območju na 750.

Hladnovojni nasprotnik ZDA Rusija se na območje Levanta ozira z odprtimi rokami in budnim očesom ter hitrim korakom. Trenutno je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da ruska oboroževalna industrija povečuje posle z iranskim zaveznikom Sirijo, kar bi lahko vplivalo na razmerje moči v regiji. Predvsem je Izrael zaskrbljen nad ruskimi protizračnimi sistemi S-300 Iskander, ki bi vplivali na izraelsko premoč v zraku.

Ruski interes je, zaradi njene lege, vedno segal na območja toplih morij. V obdobju hladne vojne je Sovjetska zveza v Siriji obvladovala morsko oporišče Tartus. Njena naslednica Rusija se je aktivno lotila obnove oporišča, tudi pod zaščito 10 bojnih ladij. Dogajanje kaže na večanje ruske politične in predvsem vojaške moči, s čimer lahko v svoj prid vpliva na ostale regionalne akterje v mednarodni skupnosti.

Kitajsko lahko opišemo kot spečega velikana, ki se je začel prebujati in že steguje roke po nezapolnjenih vrzelih v mednarodni skupnosti. Izjemno se je na Kitajsko vezala Sirija, ki se je po besedah predsednika Assada »obrnila na vzhod«. Močno se kaže sodelovanje na obrambnem in energetskem področju. Tako Sirijo kot celoten Levant pestijo predvsem težave z zagotavljanjem pitne vode in vode za kmetijske namene. Po opažanju vplivov podnebnih sprememb tudi na največjem vodotoku v Levatnu, reki Jordan, se je začela tekma za vodo, v kateri nekatere države že čutijo spremembe. V Siriji se povečuje število notranje razseljenih oseb, zato so se za pomoč pri odpravljanju posledic obrnili na tistega, ki je bil voljan pomagati, Kitajsko. Simbolično se je to pokazalo z zasajevanjem oljk na (ironično) Golanski planoti. Posledica vseh dogodkov v regiji je bila obnovitev Svilene poti oz. njena nadgraditev v Svileno železnico. Tudi Izrael je dosti sodeloval s Kitajsko, predvsem na obrambnem področju, a so ga ZDA »prepričale« v prekinitev sodelovanja.

EU se v Levantu nikakor ne more dokopati do večjega uspeha, ki bi ji prinesla vidnejšo vlogo, kot pa le plačnika vseh mirovnih idr. poskusov. ZDA po drugi strani dojemajo kot vidnega akterja v regiji. EU se izredno trudi doseči vidnejši napredek v regionalnih odnosih, kar je zasluga predvsem treh najvplivnejših članic Nemčije, Velike Britanije in Francije. Na regijo članice EU veže predvsem zgodovinska odgovornost. Skozi celotno razpravo se osredotočamo predvsem na članice EU, kar jasno nakazuje, da je znotraj organizacije izredno težko doseči konsenz o bližnjevzhodni tematiki, zaradi različnih interesov držav članic. Največji dosežek je bil Barcelonski proces, ki je zaživel let 2008 v okviru Zveze za Sredozemlje. Podpisnice so prav vse države Levanta, dogovorili pa so se za sodelovanje na področjih gospodarstva, okolja, energetike, zdravstva, migracij in kulture.

Od sosednjih držav omenjenega kompleksa izstopata predvsem dve, Turčija in Iran. Njuna vpletenost v Levant nedvomno ima varnostne posledice. Iran je močno vpleten v politično dogajanje v Levantu, še posebej s svojim zaveznikom Sirijo in milico Hezbolah v Libanonu. S Sirijo ima Iran podpisan obrambni sporazum, kar ju opredeljuje kot zaveznika v primeru zunanje agresije. Milica Hezbolah je sponzorirana s strani Irana, čeprav uradno Iran tega ne priznava, vendar tudi ne zanika. Vplivi Irana so vidni po vsem južnem Libanonu, večinoma na kulturnih in verskih zgradbah. Iran si skozi agresivnejšo politiko v mednarodni skupnosti poskuša zagotoviti vpliv v regiji, saj ima znanje, sredstva, tehnologijo in moč. Uradna iranska politika se vendar le močno razlikuje od mnenja večine prebivalcev Irana, ki niso politično in ideološko obremenjeni. Po drugi strani pa Turčija noče več sprejemati svoje dolgoletne vloge blažilca (izolatorja) med Levantom in ostalimi evropskimi idr. (pod)kompleksi in zahteva drugačen in vidnejši status. Vse to se je jasno izrazilo po napadu na turške humanitarce ob izraelski pomorski blokadi Gaze, ko je Turčija odpoklicala veleposlanika v Izraelu, posledično se to kaže v odnosih z ZDA, ko so ob vojaški letalski vaji Anatolski orel sodelovale kitajske sile in stari ameriški lovci F-4. Turčija je v odnosu pogajanj o vstopu v EU okrepila svoj položaj s povečanim ugledom v Levantu, s čimer lahko zavzamejo odločnejši položaj v pogajanjih.

Slednje razmišljanje nas navede na naslednje akterje pri dogodkih v Levantu, to so MVO. Izbrane so bile tri organizacije, ki vsaka na svojem področju skrbi za uveljavljanje in nadzor volje držav članic. Arabska liga in Gibanje neuvrščenih se ukvarjata predvsem s klasičnimi varnostnimi vprašanji, to so (vojaške) grožnje varnosti regije. Prva se je iz neučinkovite klepetalnice prelevila v uglednejšo MVO znotraj arabskega sveta, predvsem po zaslugi dveh držav in sicer Egipta in Savdske Arabije. Obe sta imeli, v imenu Arabske lige, vidno vlogo pri reševanju politično-varnostne krize v Libanonu, kar je vodilo do oblikovanja zadnje vlade pod vodstvom Saasa Haririja. Zanimivo bo opazovati njihove odzive in dejanja na pravkar razpadlo omenjeno vlado. Ukrepanje pričakujemo s strani štirih držav: Egipta, Savdske Arabije, Sirije in Irana.

IAEA je na področju uresničevanja mednarodnega režima o miroljubni izrabi jedrske energije izjemno dejavna, vendar se zdi, da v Levantu ne morejo v popolnosti uresničevati svojega poslanstva, ker Izrael svojo jedrsko tehnologijo izredno varuje oz. ne dopusti popolnega nadzora. Jedrski kompleks Negev ima zgrajen v bližini mesta Dimona. Sodelovanje Izraela in IAEA je ključno za regionalno jedrsko varnost. Večji vpliv IAEA v regiji ima lahko pozitivne posledice tudi za sodelovanje Irana ter se posledično odrazi na Siriji.

Pomoč pri vzdrževanju miru nudijo NVO, tako mednarodne kot državne. Za vzdrževanje in vzpostavljanje miroljubne in demokratične družbe je temeljni pogoj in vidik t. i. aktivno državljanstvo. Vloga NVO je pri tem izrednega pomena, saj omenjene organizacije večinoma nepristransko ocenjujejo delovanje oblasti in participacijo oz. sodelovanje, vključevanje državljanov (moških in žensk) pri oblikovanju državne politike. V kontekstu Levanta so večinoma v spektru preučevanja državljanske in človekove pravice, pravice otrok, revščina, degradacija okolja, politična participacija žensk, vojaška ogroženost, vojni zločini, zločini nad civilnim prebivalstvom, stopnja demokracije v državi idr. Velikokrat je lahko ocenjevanje dejanskega stanja na terenu s strani NVO kritično in problematično. Uslužbenci NVO namreč velikokrat izhajajo iz povsem drugačnega okolja ter iz drugačnih družbenih in političnih ureditev. Zato lahko stanje na terenu razumejo v povsem drugačnem in zgrešenem kontekstu, saj imajo na dogajanje oblikovan svoj pogled, ki pa je pogojen z vzgojo in stanjem v domačem okolju ter je privzgojen (velikokrat na podlagi zahodnjaških vrednot). Večinoma pa sodelavci različnih NVO poskušajo spodbuditi, preko omenjenih organizacij, spoštovanje človekovih pravic in osnovnih človekoljubnih vrednot, ki bi pomagale prinesti ravnotežje v nemirno regijo.

Delovanje vseh akterjev se odraža v zasledovanju istega cilja, to je mir in spoštovanje človekovih pravic v Levantu. S tem razlogom so bile oblikovane tudi različne pobude, najbolj pa je bila odmevna Ženevska mirovna pobuda, pri kateri se je za rešitev in končanje bližnjevzhodnega mirovnega procesa zavzela celotna mednarodna skupnost z OZN, ZDA, EU in Rusijo na čelu. Vse ostale regionalne pobude se omejujejo večinoma na dvostranske odnose, kar pa nima neposrednih regionalnih posledic.

Skozi analizo govorov lahko opazimo, da je glavna tema sekuritizacije palestinsko-izraelski konflikt, ki mu vse države RVK namenjajo največ pozornosti. Da arabske države priznavajo Palestino kot neodvisno državo in ji izražajo podporo, ni presenetljivo. Lahko pa opazimo, da so države pri tem bolj ali pa manj diplomatske oz. ostre. Če imamo na eni strani Sirijo in Libanon, ki Izrael neposredno obtožujeta za palestinsko-izraelski konflikt, spodkopavanje mirovnih procesov ter ogrožanja regionalne varnosti, pa sta na drugi strani Egipt on Jordanija bolj zmerna in diplomatska. Iz tega je torej možno razbrati, da ima Izrael boljše odnose z Egiptom in Jordanijo, kot pa s Sirijo in Libanonom.

Vse arabske države izražajo podporo mirovnim procesom ter trajni rešitvi konflikta, pri čemer poudarjajo vlogo Arabske mirovne pobude. Pri tem pa je potrebno izpostaviti Egipt, ki edini natančno opredeli možnost rešitve; neodvisna palestinska država z glavnim mestom vzhodni Jeruzalem in mejami iz leta 1967.

Če si pogledamo ostale teme, katerim države RVK posvečajo nekoliko več pozornosti ali jih sekuritizirajo (Izraelsko nesprejetje NPT-ja, Iranski problem, itd. ), pa lahko pridemo še do enega pomembnega zaključka. Z izjemo Egipta in Sirije, ki izpostavita tudi konflikte v Sudanu, boj proti novodobnim piratom ter odpravo embarga za Kubo, so države RVK fokusirane zlasti na dogajanje v regiji, kar se izraža tudi s sekuritizacijo skoraj izključno regionalnih tem. Prav tako je mogoče iz govorov razbrati, da države sekuritizirajo zlasti teme, ki se nanašajo na oborožene konflikte ali možnost nastanka oboroženih konfliktov (palestinsko-izraelski konflikt, Iranski problem, novodobno piratstvo, sudanski konflikt, razmere v Iraku, itd.), le Sirija izpostavi tudi grožnjo naravnih nesreč ter problematiko podnebnih sprememb in globalnega segrevanja. Zanimiva pa je tudi ugotovitev, da nobena izmed držav RVK v svojem govoru, (neposredno) ne omenja gospodarske krize, čeprav je iz gospodarskih kazalcev držav v predstavljenih tabeli jasno razvidno, da so vse države občutile posledice globalne gospodarske krize.

Opazimo torej lahko, da v Levantu poteka pestro konfliktno dogajanje. V letu 2010 je po podatkih publikacije Conflict Barometer v regiji Bližnji vzhod in Magreb potekalo 55 konfliktov, od tega je 22 konfliktov vključevalo vsaj eno od držav RVK, kar torej predstavlja 40% vseh konfliktov. Ko smo konflikte nadaljno razčlenili, smo lahko ugotovili, da so države RVK vpletene v 10  meddržavnih ter 12 notranjih konfliktov. Pri tem je potrebno poudariti, da je, od leta 2002 dalje, možno opaziti trend naraščanja zlasti notranjih konfliktov, med tem ko je rast števila meddržavnih konfliktov bistveno manjša, v zadnjih nekaj letih pa se njihovo število skorajda ne spreminja. Prav tako se ne moremo izogniti opažanju, da je Izrael vpleten v kar 11 konfliktov, torej polovico vseh konfliktov držav Levanta. To sicer ni presenetljivo, saj je prav nastanek Izraela 1948 sprožil nastanek tako imenovanega arabsko-izraelskega konflikta, znotraj njega pa poteka tudi palestinsko-izraelski konflikt. Ravno ti zgodovinski konflikti pa še danes napajajo večino konfliktov držav RVK. Še zlasti je potrebno izpostaviti vlogo šestdnevne vojne (1967), zaradi katere še danes nastajajo spori glede meja in ozemlja med državami RVK.

Kot smo že omenili je, tako meddržavno kot konfliktno, dogajanje znotraj držav RVK, izredno pestro. Je pa to dogajanje hkrati tudi izredno kompleksno, saj obstaja velika mera korelacije med obema vrstama konfliktov. Notranji konflikti držav RVK pogosto sprožajo ali hranijo njihove meddržavne konflikte ter obratno, s tem pa je sklenjen začaran krog. To je še zlasti jasno vidno na primeru Izraela, pa tudi nekaterih drugih držav RVK.

Če si pogledamo intenzivnost obravnavanih konfliktov, lahko ugotovimo, da večina konfliktov v Levantu poteka na ravni krize ali manj. Najbolj očitna izjema je konflikt med palestinskimi nacionalnimi gibanji in Izraelom, ki se med leti 2002 in 2010 nikoli ni spustila pod raven intenzivnosti zaostrena kriza, dvakrat pa je prerasla celo v vojno. Gre torej za enega najbolj perečih konfliktov, za katerega bi si lahko celo drznili trditi, da je (vsaj posredno) povezan z domala vsemi konflikti držav RVK in v osrčju katerega je palestinski boj za neodvisno palestinsko državo.

Po poglobljenem preučevanju analitičnega koncepta RVK na območju regije Levant je razvidno, da je omejitev na pet preučevanih držav in eno politično skupnost (Palestinsko oblat) smiselna. Trditev potrjujemo z dejstvi, da so med državami močne interakcije, ki jiih z drugimi državami Bližnjega vzhoda ni zaznati. Še najbližje vključitvi v subkompleks Levanta sta Iran in Turčija, katerih pa zaradi različnih razlogov ne vključimo vanj. Na Turčijo je sicer vedno bolj potrebno računati, saj noče več prevzemati vloge nevidnega člana na poti med Evropo in Azijo in je to tudi glasno izrazila. Iran je na drugi strani izredno močno vpet v politične tokove znotraj subkompleksa, vendar je geografsko zelo oddaljen od središča dogajanja, ki se odvija ob Sredozemskem morju, kjer so koncentrirane prestolnice držav Levanta. Kvečjemu ga lahko označimo kot penetratorja, zaradi svojih vezi v Siriji in Libanonu.

Korenine konfliktov so, zgodovinsko gledano, zelo globoke. Ko h temu dodamo še njihovo politično ozadje ter kompleksnost, se nam prične postavljati logično vprašanje: Kdaj bo mogoče rešiti konflikt in ali je to sploh mogoče? To vprašanje se nam zlasti ponuja v primeru palestinsko-izraelskega konflikta, rešitev katerega bi zagotovo pozitivno vplivala tudi na mnoge meddržavne konflikte v Levantu. V zvezi s tem konfliktom pa se nam postavlja še eno vprašanja: Kaj bi prineslo večje možnosti za mir; izraelska popolna okupacija palestinskega ozemlja ali vrnitev na meje iz leta 1967. Jasnega odgovora na to vprašanje ni. Gotovo pa je reševanje teh konfliktov poleg vojaškega, pretežno politični izziv. Tudi v prihodnje pa lahko pričakujemo, da se bodo številni obstoječi konflikti držav RVK nadaljevali.