ŠTAB | varnost vs. konflikt

Obrambna diplomacija med Slovenijo in Kitajsko

Objavil Jure Mikelj, 17. julij 2011

Konec junija se je obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič mudila na obisku na Kitajskem in sploh prvem uradnem srečanju na ministrski ravni. Poglobitev obrambnega sodelovanja s »kitajskim zmajem« je zanimiva z dveh vidikov: bilateralnega sodelovanja med konvencionalno neprimerljivima državama in globalnih (varnostnih) razmerij med Zahodom in Vzhodom. Slovensko sodelovanje z Daljnim vzhodom je dokaj nepoznano, zato sledeči zapis ponuja nekaj osnovnih informacij.¹

Vzpostavitev diplomatskih odnosov in razvoj bilateralnega sodelovanja
Začetek uradnega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Kitajsko sega v leto 1992, ko je bila v Ljubljani podpisana skupna izjava o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med državama, v kateri sta se obe vladi »v skladu z interesi in željami narodov obeh držav odločili, da vzpostavita diplomatske odnose na ravni veleposlanikov z 12. majem 1992«.²  Slovenska stran je v besedilu priznala, »da je Tajvan neodtujljivi del  kitajskega ozemlja«, in potrdila, »da s Tajvanom ne bo vzpostavila uradnih odnosov«. Kitajska – stalna članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (VS OZN) s pravico veta je Slovenijo priznala 27. aprila 1992³  – je na drugi strani podprla slovenska prizadevanja za vstop v OZN in druge mednarodne organizacije, kar je bil pomemben signal v obdobju slovenskih naporov za mednarodno priznanje. Deset dni kasneje, 22. maja 1992, je Slovenija že postala članica OZN, kar je predstavljajo simbolni konec osamosvojitvena procesa ter dokončno potrditev in uveljavitev v mednarodni skupnosti.

Slovensko veleposlaništvo deluje v Pekingu, kitajskem glavnem mestu, od 25. februarja 1993. Kitajska je bila hitrejša z odprtjem (11. avgust 1992) svojih prostorov v Ljubljani. Na politični ravni potekajo periodični obojestranski obiski visokih predstavnikov – kot zanimivost: na Kitajskem sta se do sedaj mudila tako predsednik vlade kot predsednik države, funkcionarja na tej ravni v Sloveniji še nismo gostili, najvišji v hierarhiji je bil podpredsednik vlade –, medtem ko so na ravni namestnikov zunanjih ministrov vzpostavljena redna letna politična posvetovanja. Tokratni obisk predsednika Državnega zbora dr. Pavla Gantarja in ministrice za obrambo gre postaviti tudi v okvir slovenskega lobiranja in predstavljanja kandidature za sedež nestalne članice v VS OZN za obdobje 2012–2013, to mesto je Slovenija že zasedala v letih 1998–1999, glasovanje bo izvedeno letos med 66. zasedanjem Generalne skupščine OZN. Glede na vlogo Kitajske so pri tem zelo koristne povratne informacije o njihovih stališčih in izkušnjah s kompleksnimi mednarodnimi odnosi in varnostnimi razmerami, posebej v Aziji (npr. o Afganistanu).

Politično sodelovanje in rast medsebojnega zaupanja sta tlakovala pot stikom na drugih področjih, praviloma sledi gospodarstvo. V pogovoru s predsednikom Državnega zbora je njegov kitajski kolega in gostitelj Wu Bangguo, predsednik Stalnega komiteja Nacionalnega ljudskega kongresa, »poudaril dobre in prijateljske odnose med državama in željo po krepitvi sodelovanja, predvsem na gospodarskem področju. Kot je izrazil želi Kitajska krepiti sodelovanje s Slovenijo v avtomobilski industriji, razvoju infrastrukture ter na področjih izobraževanja in turizma.«⁴  Z vstopom v Evropsko unijo (EU) so se tudi za Slovenijo spremenili pogoji poslovanja, reševanje odprtih vprašanj pa je vezano na odnose med EU in Kitajsko. Leta 2010 je blagovna menjava med državama dosegla novo najvišjo vrednost 537 tisoč evrov (slovenski delež je bil 87 tisoč evrov).⁵  Slovenska podjetja se zavedajo vedno večje vloge Kitajske na svetovnem trgu, tako si državi vsako leto intenzivno izmenjavata gospodarske delegacije, medtem ko je Slovenija zainteresirana za večje naložbe kitajskih podjetij.⁶

Nič manj plodno ni kulturno sodelovanje, ki poteka na bilateralni osnovi ali v okviru širših pobud, npr. EU (filmski festivali, razni simpoziji, dobrodelne prireditve, turistični sejmi, itd.). Ob praznovanju 20 let samostojnosti je slovensko predstavništvo v Pekingu pripravilo slovesnost za domače in tuje goste. Na Pekinški univerzi za tuje študije je bil s šolskim letom 2009/2010 odprt program študija slovenskega jezika, kot izbirni predmet si ga je izbralo 40 študentov. O kulturnih vezeh še tale zanimivost: slovenskega filmskega junaka Kekca je pot zanesla tudi v to deželo, oziroma »pred pol stoletja so ga odkupili še Kitajci, ki so izdelali na stotine kopij, to pa pomeni, da si je Kekca ogledalo na milijone gledalcev.«⁷

Vojaško in obrambno sodelovanje
Običajno politični in gospodarski bilateralni interesi hitro padejo na plodna tla, proces steče in rezultati so kmalu vidni. Področje obrambnega sodelovanja je bolj občutljivo, zato so koraki pri gradnji stikov bolj previdni in počasni, saj je temelj napredka rast stopnje medsebojnega zaupanja. Posledično je bil šele leta 2007, petnajst let od navezave diplomatskih odnosov, med državama podpisan prvi sporazum o sodelovanju na obrambnem področju, v prihodnje naj bi se to še okrepilo, kar je bil tudi namen slovenskega obiska.

Delegacija slovenskega obrambnega ministrstva se je s štiridnevnim obiskom odzvala povabilu kitajskega ministra za nacionalno obrambo generala Liang Guanglie – ta je bil pozvan k povratnemu obisku Slovenije. Teme pogovorov med slovenskimi in kitajskimi predstavniki so zajemale seznanitev s kitajskim obrambnim sistemom in njegovo transformacijo, izmenjavo pogledov o dvostranskem sodelovanju na obrambnem in vojaškem področju, varnostne izzive v svetu, sodelovanje obeh oboroženih sil v mednarodnih operacijah in na misijah (MOM) ter vlogo vojske pri odzivanju na naravne in druge nesreče.

Slovenska delegacija je med obiskom na Nacionalni obrambni univerzi v Pekingu, najvišji vojaškopolitični izobraževalni ustanovi, spoznala, da so gostitelji zelo dobro seznanjeni z razmerami in dinamiko v Sloveniji, Zahodnem Balkanu in EU. Ogled spletnih strani kitajskega ministrstva za obrambo in kitajske vojske – uporabljen angleški jezik, pregledna postavitev s številnimi rubrikami, kratke domače in tuje vojaške in obrambne novice, praktično s celega sveta – to tezo lahko samo potrdi, na obeh pa je bil zabeležen tudi slovenski obisk. Nato je delegacijo sprejel podpredsednik Centralne vojaške komisije general Xu Caihou – komisija je najvišji politični organ za vojaška vprašanja in predstavlja stično točko med komunistično partijo in vlado.

Sodelovanje na obrambnem področju je v zadnjih letih vse intenzivnejše. Prihodnje leto se bo nadaljeval leta 2008 začeti obrambni in varnosti dialog, na katerih strokovnjaki enkrat letno preko izmeničnih obiskov obdelajo skupne interesne teme. Del slovenskega veleposlaništva je tudi obrambni ataše, trenutno to funkcijo opravlja polkovnik mag. Mitja Miklavec. Kitajska te funkcije v Sloveniji še nima, zato je napovedala akreditacijo obrambnega atašeja v ali za Slovenijo. Na tej ravni bodo potem potekali konkretni dogovori o sodelovanju.

Do sedaj se je vzpostavila izmenjava vojaških in civilnih kadrov na izobraževanjih in usposabljanjih, slovenske vabijo na Nacionalno obrambno univerzo. Za kitajsko vojsko je zanimiv Večnacionalni center za gorsko bojevanje,⁸  poleg tega se ozirajo za konkurenčnimi institucijami v drugih alpskih državah: Avstriji in Švici. Slovenski center je nekoliko v prednosti zaradi dela po Natovih standardih, s katerimi bi se kitajski partnerji radi spoznali.  Slovenija si je od prve napotitve v MOM leta 1997 nabrala že precej raznovrstnih izkušenj, ki bi lahko koristile tudi kitajskim kontingentom v tujini. Slovensko delegacijo je gostilo pomorsko poveljstvo v Šanghaju. Bolj po naključju nas povezuje dogodek na morju, zaradi težav s pirati: lani je kitajska vojska v Adenskem zalivu pomagala pri reševanju slovenske transportne ladje.

Tako Sloveniji kot Kitajski naravne nesreče ne prizanašajo, zato je zaščita in reševanje področje skupnega interesa. Kitajska delegacija je sprejela povabilo, da se udeleži slovenskih dni zaščite in reševanja, saj bi se radi seznanili s slovenskim modelom preventive in ozaveščanje prebivalstva. Kitajska zadrega s to nalogo je zanimiva, ker bi človek sklepal, da zaradi izkušenj z nesrečami, velike vloge vojske v družbi ter propagandnega aparata s tem nimajo težav. Kitajska ima boleče izkušnje z velikimi naravnimi nesrečami (potresi, poplave, zemeljski plazovi), s slovenske perspektive katastrofičnimi, in znanje, ki je uporabno za slovenske prve posredovalce, vloga vojske pa tudi za odločevalce. Ena temeljnih nalog kitajske vojske je namreč prav posredovanje ob naravnih in civilizacijskih nesrečah.

Slovenska delegacija se je mudila še na akademiji za oboroženo policijo (ekvivalent evropski žandarmeriji), ki je zelo moderno opremljena, tudi v primerjavi s podobnimi tujimi institucijami, saj za izobraževanje in usposabljanje za naloge zoperstavljanja terorizmu in zaščite kritična infrastruktura ponuja poligone z realnimi razmerami, simulatorje in ostale vadbene prostore. Izkušnje s šolanjem tujcev že imajo, dobri delovni pogoji so zanimivi za slovenske kadre in enote s temi nalogami.

Kaj torej lahko majhna Slovenija ponudi deželi velikega vojaškega misleca Sun Tzuja? Znanje in veščine, učenje iz izkušenj, dobre prakse in rešitve so lastne tako »majhnim« kot »velikim«, na teh segmentih tudi David lahko sede za kateder in Goljata postavi v šolsko klop. To naj bo tudi odgovor na vprašanje iz naslova, podkrepljen z besedami kitajske profesorice s fakultete za socializem: »… na koncu je zmagalo spoznanje o tem, da se lahko Kitajska od vseh uči, da pa ne sme nikogar posnemati«.⁹  Kitajske oborožene sile ne vlagajo samo v »mišice«, ampak vse bolj tudi v »možgane«.

Zahod in Vzhod: neskladna harmonija načel in interesov
Kitajska je v svetovnem merilu po številu prebivalcev na prvem mestu, po površini pa na četrtem.¹⁰  Podatka zgovorna pričata o razsežnostih te dežele, azijske regionalne sile, ki v zadnjem času vse bolj pridobiva na veljavi tudi v globalni mednarodni skupnosti, kjer z naraščajočima politično, gospodarsko in finančno močjo in vplivom¹¹  sodeluje kot pomemben akter v aktualnih dogodkih, pri reševanju kriz (finančna) in konfliktov (Libija), kar vpliva na dinamiko obstoječega razmerja sil. Kitajska s spretnim navezovanjem političnih in gospodarskih stikov zapolnjuje prazen prostor, ki je nastal z umikom drugih sil, denimo, evropskih v Afriki. Vzajemna soodvisnost, ne glede na ideološke razlike, jo tesno povezuje z globalnimi igralci, predvsem iz zahodnega vrednostnega in miselnega prostora, EU¹²  in Združenimi državami Amerike (ZDA). Omenjeni vodijo pragmatično politiko (t.i. »realpolitik«), ki sledi ključnim nacionalnim interesom, medtem ko se spornih (ideoloških) tem raje izogibajo oziroma jih naslavljajo z veliko previdnostjo.

Vroča tema so ozemeljski spori, na primer Kašmir, Tibet, Tajvan, v zadnjem času je kočljiva točka Južnokitajsko morje, nato mednarodno sodelovanje, denimo, nedavni obisk sudanskega predsednika Al Baširja, ki ga preganja Mednarodno kazensko sodišče ali sodelovanje z iranskim režimom, in temeljni postulati demokracije: človekove pravice, mediji, etnične manjšine (npr. Ujguri) in politična opozicija. V tem kontekstu je politični zapornik Liu Xiaobo dobil Nobelovo nagrado za mir, stol na slovesni podelitvi v Oslu pa je ostal prazen, ker prestaja 11–letno zaporno kazen zaradi »spodbujanja k rušenju državne oblasti«. Pred dnevi je bilo v tej komunistični trdnjavi – pogumni posamezniki iz opozicije naglas govorijo, da je njen konec »le še vprašanje časa«¹³  – slovesno, saj je Kitajska komunistična partija 1. julija obeležila 90–letnico obstoja. Ta je preko propagandnega stroja državljanom zagotavljala, »da je komunistična partija mati. To pa samo po sebi pomeni – edina.« Delova novinarka iz Pekinga in dobra poznavalka kitajskih razmer Zorana Baković je o trenutnem družbeno-političnem stanju še zapisala, da »je tukaj precej več svobode, kot bi lahko sklepali«, ker je »na Kitajskem danes vse dovoljeno«, vendar »ne sme se organizirati stranka. Kazni za to so okrutne. Tako se je Kitajska spremenila v deželo svobodnih posameznikov in nesvobodne družbe.« Kritiki oblasti v tem vidijo znake, da komunistični partiji stvari uhajajo iz rok. Eden od njenih sogovornikov je dejal: »Silijo nas proslavljati ustanovitev partije, hkrati pa nam ne dovolijo ustanavljati strank.« Drugi pa je o prihodnosti razmišljal takole: »Mi smo pravzaprav že postali dvostrankarski sistem. Imamo eno črno in eno belo partijo.« To pomeni, da je vizija v partiji zarezala na tiste, ki so naklonjeni stopanju na demokratično pot, in zagovornike trenutne, a izpopolnjene avtoritarne oblasti. Neskladje idej in prakse se v kitajskih odnosih tako ne kaže le v izmenjavi z mednarodnim okoljem, ampak tudi v notranji ureditvi in razmerjih. Družbena realnost v nasprotju s partijsko propagando družbene monolitnosti in homogenosti zrcali bistveno večjo diverzifikacijo in heterogenost.

Kitajsko vodstvo se zaveda pomena strateškega partnerstva z EU¹⁴  in si o obstoju različnih pogledov ne dela utvar. V konkretnem primeru je kitajski predsednik vlade Wen Jiabao ob zadnjem obisku v Berlinu v nagovoru o odnosih z EU to tudi izpostavil, zato bi se morali po njegovem »za graditev zrelih, stabilnih in zdravih evropsko–kitajskih odnosov trdno držati naslednjih načel: medsebojnega spoštovanja, medsebojnega zaupanja, posvetovanja na enakovrednih temeljih in medsebojnih koristi«.¹⁵  Kljub laskavim besedam naklonjenosti in optimizma ne gre spregledati, da močna soodvisnost ne prinaša le obojestranskih koristi, ampak z vidika realistične paradigme predstavlja tudi »past«, ki omejuje svobodo odločanja in ravnanja.

Globalno varnostno razmerje
Zgoraj izpostavljene dileme in kompleksnost na relaciji med Zahodom in Vzhodom se odražajo tudi v varnostni sferi. Strateško sobivanje in prerivanje globalnih igralcev gravitira med tekmovalnostjo (latenten konflikt in demonstracija moči) in partnerstvom (vojaška in obrambna diplomacija, varnostne pobude). Slednje je veliko bolj bogato in dinamično, kot bi lahko sodili glede na prvo omenjeni proces. Vsem silam je skupna vsaj ena točka: globalne varnostne grožnje, ki zahtevajo multilateralno reševanje (terorizem, klimatske spremembe, organizirani kriminal, orožje za množično uničevanje, naravne in civilizacijske nesreče).

Kitajska poudarja miroljubnost svoje zunanje politike, domači razvoj in prizadevanje za svetovni mir. Varnostna politika Kitajske je po zagotovilu njihovih predstavnikov prav tako miroljubna – v zgodovini je vedno delovala obrambno, ne pa agresivno – in odprta za sodelovanje z različnimi partnerji v okviru mednarodne skupnosti. V pogovorih s tujci je pogosto izražena zahteva po spoštovanju ozemeljske celovitosti in suverenosti. Orožarski posli so trden pokazatelj prijateljskih vezi, vendar za Kitajsko velja embargo na izvoz vojaške opreme, kljub temu je slovenska obrambna ministrica zasledila prisotnost največjih mednarodnih orožarskih podjetij.

Kitajska je najbolj vpeta v globalna varnostne interakcije in razmere kot stalna članica VS OZN. V okviru te organizacije aktivno sodeluje v operacijah v tujini: DR Kongo – MONUC, Liberija – UNMIL, Sudan – UNMIS, Darfur – UNAMID, Haiti – MINUSTAH in Libanon – UNIFIL. Posamezni kontingent tvori od 100 do 600 pripadnikov, razen v primeru Haitija (policijska protiizgredniška enota) gre za namensko sestavljene vojaške enote z inženirskim, transportnim in medicinskim (terenska bolnišnica) elementom. Kitajska se je posebej skoncentrirala na en kontinent – Afriko. Od decembra 2008 sodeluje z mornariškim kontingentom treh plovil – prvi primer napotitve v tuje vode z operativnim poslanstvom v moderni zgodovini – ob boku s silami EU in Nata v mednarodni pomorski operaciji proti piratom v Adenskem zalivu, ob somalijski obali.

Kitajska je vojaške in obrambne diplomatske vezi spletla malodane po celem svetu, najpogosteje so ti v obliki formalnih bilateralnih odnosov, medtem ko se v multilateralnih povezavah najraje pridružuje regionalnim ad hoc in neformalnim varnostnim pobudam (npr. azijski varnostni vrh). Sama je glavna pobudnica centralnoazijskega varnostnega foruma – Šanghajske organizacije za sodelovanje. Kitajski obrambni minister je nedavno ponudil nekaj številk, ki pritrjujejo plodni diplomatski dejavnosti na varnostnem segmentu: varnostno in obrambno posvetovanje in dialog s 23 državami, med drugim z Rusijo in ZDA, vojaški stiki s preko 150 državami, izmenjanih blizu 400 delegacij letno.¹⁶  S tako bogato dinamiko odnosov želi Kitajska promovirati svoja stališča in interese, iskati skupne točke in krepiti medsebojno zaupanje – predvsem slednje ima velik preventivni pomen.

1. Prispevek je bil objavljen v Reviji Obramba, avgust 2011, 43 (8): 23-25. [↩]
2. Uradni list RS, št. 32/1992 (30.6.1992). [↩]
3. Po besedah kitajskih sogovornikov je bilo to priznanje posebno, v smislu spremembe v njihovi zunanji politiki, ki do tedaj ni bila naklonjena idejam o nastajanju novih držav. Kje iskati vzrok za zadržanost? Kitajske notranje zadeve: Tibet in Tajvan. [↩]
4. Veleposlaništvo Republike Slovenije Peking [↩]
5. Izvozno okno (Podatki o državah: Kitajska). [↩]
6. Kitajska si je Slovenijo izbrala za najpomembnejšega gospodarskega partnerja v Jugovzhodni Evropi. [↩]
7. Vikend, tedenska priloga Dela in Slovenskih novic, št. 970 / tv programi od 2. do 8. julija 2011. [↩]
8. Kitajske gorske enote že sodelujejo z romunskimi kolegi, skupaj so delovali na večdnevnih vajah najprej leta 2009 v Romuniji in leto kasneje še na Kitajskem, kar je bilo za kitajsko vojsko sploh prvo skupno usposabljanje s katero od evropskih vojska na domačih tleh. Romunija je članica Nata. [↩]
9. Devetdeset let Kitajske komunistične partije: rdeče v vseh odtenkih. [↩]
10. CIA World Factbook. [↩]
11. Statistični indikatorji jo kljub temu uvrščajo med države v razvoju in tega se tudi zavedajo. [↩]
12. Konec junija je Nemčijo obiskal kitajski predsednik vlade Wen Jiabao, spremljala ga je močna vladna in gospodarska delegacija. V Berlinu je poudaril, da Kitajska vse od vzpostavitve diplomatskih odnosov z EU tem pripisuje strateško vlogo v njihovi zunanji politiki, tako bo ostalo tudi v prihodnje, partnerstvo pa naj bi se še nadgradilo. [↩]
13. Devetdeset let Kitajske komunistične partije: rdeče v vseh odtenkih. [↩]
14. V tem kontekstu si tudi Slovenija po vstopu v zahodne  povezave prizadeva navezati strateške odnose še z Vzhodom: Rusijo in Kitajsko. Tudi Nato si v novem strateškem konceptu prizadeva za partnerstvo z zainteresiranimi organizacijami in državami. Z Rusijo poteka stalno formalizirano sodelovanje, medtem ko s Kitajsko šele občasni politični dialog. [↩]
15. Work in Partnership for Common Development. [↩]
16. China has dialogue mechanisms on defense, security with 22 countries. [↩]