Afriški rog: ob oceanu kosita suša in lakota

Objavil Jure Mikelj, 11. avgust 2011

Afriški rogNa vzhodu črne celine ob Indijskem oceanu mejita državi Kenija in Somalija, ki za afriške razmere predstavljata dva nasprotujoča si svetova: prva svetel zgled, druga propadlo deželo. Letošnje poletje (oziroma tamkajšnjo zimo) so ju zaznamovali najhujša suša v zadnjih šestih desetletjih, lakota, nalezljive bolezni, umiranje, begunci in notranje razseljene osebe.1

Pomanjkanje vode in hrane ter pogini živine so najbolj prizadeli podeželske prebivalce na sušnih tleh tropske stepe in puščave. Po ocenah naj bi bilo v regiji ogroženih 12 milijonov ljudi in podhranjenih dva milijona otrok. Najhuje je v Somaliji, od koder so se prebivalci začeli umikati – na več dni ali celo tednov trajajočo pot se odpravijo peš, ogibajoč se kriminalnih in uporniških skupin – proti večjim mestom ali sosednjim državam, kamor številnim slabotnim niti ne uspe priti, posebej ogrožena skupina so otroci. Takšne selitve niso nekaj novega, saj so jih v preteklosti vzpodbudili meddržavni spopadi in notranje nasilje, tako v soseščini že obstajajo begunska taborišča, ki so se samo še dodatno napolnila. Poleg Somalije so ogroženi deli ostalih držav Afriškega roga: Etiopije, Eritreje in Džibutija; ter tudi širše regije Vzhodne Afrike: Kenije, Ugande in Južnega Sudana. Podnebne spremembe in množična migracijska gibanja se bodo v omenjeni regiji dopolnili z obstoječimi grožnjami in sinergični učinki bodo poslabšali varnostne razmere v politično, družbeno in ekonomsko nestabilnem okolju.

Kenija je kot regionalna sila – zahodna zaveznica na afriški celini – in steber stabilnosti privlačen cilj za begunce, čeprav relativno mirno državo občasno pretresejo politični (in etnični) nemiri in nasilje, ki so značilni za volilna obdobja, vendar jim je lansko leto uspelo brez zapletov potrditi referendum o spremembah ustave. V letih pred sedanjo humanitarno krizo so ponudili gostoljubje številnim vojnim beguncem iz okolice (Somalija, Sudan, Etiopija, Uganda), domače politično nasilje pa je še dodatno prispevalo k množici brezdomcev. Na vzhodu države je po izbruhu somalske državljanske vojne leta 1991 zrastel kompleks treh taborov, poimenovan Dadaab – po nekaterih podatkih največje begunsko taborišče na svetu. Kapaciteta za 90 tisoč oseb je že pet krat presežena, novi prišleki pa še kar množično prihajajo … iz dežja pod kap – razmere v šotorskem mestu so vse prej kot rožnate. Posledično je Kenija pod pritiskom vzpostavitve dodatnih taborov – vlada je privolila, da v Dadaabu zraste še četrto –, a oblasti so v skrbeh: prvič, da bi si begunci želeli ostati v državi in še povečali pritisk na negativne kazalce brezposelnosti in revščine, ki sta se jima na severu in vzhodu pridružila še suša in lakota; drugič, da bi potencial begunskih taborišč izrabila somalska islamistična skupina Al Šabab (varno zavetje, rekrutiranje in izvajanje operacij), saj so obmejni vpadi in teroristične grožnje že bili zabeleženi. Mlačen odziv kenijskih nacionalnovarnostnih struktur in potencialno širjenje islamskega fundamentalizma nista bila povšeči ZDA, ki so v Keniji vzpostavile največje oporišče Cie v regiji, kjer je aktivnih veliko oboroženih skupin z različnimi koreninami in cilji. Aktualne razmere izkoriščajo z napadi na konvoje tovornjakov, ki iz pristanišč vozijo humanitarno pomoč proti notranjosti v begunska taborišča. Kenija se je s terorističnimi napadi že soočila leta 1998, ko je bila v Nairobiju tarča ameriška ambasada, in leta 2002, ko je v obmorskem mestu Mombasa bil izveden samomorilski napad na hotel izraelskih lastnikov in neuspešen raketni napad na izraelsko letalo. Vsakršno nasilje, naj gre za notranje ali zunanje vzroke, s seboj prinese upad turizma, kar ima posledično negativen vpliv na gospodarstvo in celotno državo. Druga strateško pomembna in ranljiva točka je pristanišče v Mombasi, ki je vitalen vir oskrbe za države v notranjosti celine: ob zadnjih večjih kenijskih nemirih so te trpele pomanjkanje.

Somaliji največjo prepoznavnost prinašajo »znamke« Al Šabab, pirati in dvajsetletna državljanska vojna. Al Šabab ima povezave  z Al Kaido in je najbolj odmeven samomorilski napad na tujih tleh izvedel v glavnem mestu Ugande med spremljanjem lanskega finala svetovnega prvenstva v nogometu. V kaotičnih razmerah številnih klanov, milic in zavezništev si poenostavljeno nasproti stojijo uporniške skupine pod vodstvom Al Šababa in vladne enote s podporo sil Afriške unije. Država je razkosana na štiri dele: uporniki na jugu, prehodna vlada v osrednjem delu, medtem ko sta se na severu formirali državni tvorbi Puntland in Somaliland, ki ju ne priznava niti centralna vlada niti mednarodna skupnost. Somaliland, zaradi pristanišča strateškega pomena in okno v svet za celinsko Etiopijo, je svetla izjema s stabilno ureditvijo in varnim okoljem. Al Šabab je do nedavnega imel pod nadzorom tudi dobršen del prestolnice Mogadiš, sledil je umik, po ocenah analitikov taktična poteza, ki še ne pomeni njihovega poraza. Pomemben vpliv na razvoj dogodkov in sprejete odločitve vpletenih akterjev naj bi imela prav prehranska kriza. Najprej je bila načeta enotnost upornikov: prvič, glede sprejemanja mednarodne (zahodne in nemuslimanske) humanitarne pomoči in prihoda tujcev (strah pred vohuni) – s trmastim odklanjanjem se je zmanjšala njihova legitimnost med trpečim prebivalstvom, zato so se naposled le omehčali – in drugič, o strategiji odgovora na novo vladno ofenzivo: gverilska ali konvencionalna. Na podlagi takšnih obveščevalnih podatkov je vladna stran izkoristila ugoden trenutek, da z obsežnimi napadi na položaje upornikov te preženejo iz glavnega mesta. V nekaj dneh je bil vzpostavljen zračni most in prvi pristanek letala s pomočjo na mogadiškem letališču. Neposredna oskrba Somalije – številne humanitarne organizacije nevarnost in omejeno gibanje odvračata od prihoda v državo in delujejo v soseščini – pomeni razbremenitev potencialnih beguncev, ki se jim ni treba seliti, in prav tako ogroženih sosednjih držav, kjer stradajo tudi domačini.

Med njimi je severna soseda obeh do sedaj obravnavanih držav, tj. Etiopija, ki skrbi za veliko begunsko taborišče Dolo Ado s tremi tabori in več kot sto tisoč begunci. Etiopija je aktivno vpeta v somalijsko dogajanje, saj je tam vojaško posredovala v letih 2006 in 2009, poleg tega meja med državama obstaja bolj na papirju in je lahko prehodna za rivalske klane. V tem kontekstu naj bi potekala še druga in skrita medsosedska vojna med Etiopijo in Eritrejo (nerešen mejni spor), ki sta se že neposredno spopadli (1998-2000), sedaj pa naj bi druga podpirala upornike in z nestabilnostjo v soseščini slabila moč in vpliv prve, posledično si je Eritreja prislužila sankcije OZN. V teh razmerjih ne smemo pozabiti še na obsežno vzhodno etiopsko pokrajino Ogaden (meji na Džibuti, Somalijo in Kenijo), poseljeno z etničnimi Somalci, ki se organizirani v Nacionalno osvobodilno fronto Ogaden borijo proti centralni vladi. Konflikt je zaradi medijske blokade od medijev prezrt in na Zahodu nepoznan.

Suša in lakota se nista ognili niti najmlajše države na svetu, Južnega Sudana, ki se je 9. julija letos odcepil od Sudana, to bo prvi večji preskus za novo oblast. Država je v neposredni bližini treh sudanskih kriznih žarišč: Abjei, Darfur in Nubske gore. Pokrajine so bogate s strateškimi viri: nafto in/ali vodo. Dovolj razlogov za skrb glede beguncev in notranje razseljenih oseb v revni in z infrastrukturo zelo skromni državi. Zgodbe s teh območij svetu sporoča humanitarec Tomo Križnar.

  1. Prispevek je bil objavljen v Reviji Obramba, september 2011, 43 (9): 23-25. []

Comments (12)

 

  1. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    HRW za stanje v Somaliji krivi vse strani (poročilo “Ne veš, koga bi krivil”)

    Nevarna dostava pomoči lačnim – video

    V begunskem taborišču vsak dan umre deset otrok (vir: MMC RTV in Delo)

    Prebilič, Vladimir. 2006. Vojne v Afriki – afriški vsakdan. Geografski vestnik.

    Prebilič, Vladimir. 2006. Zakaj vojne v Afriki? (1. del in 2. del). Revija Slovenska vojska.

    Garb, Maja. 2011. Vprašanje Južnega Sudana. Revija Slovenska vojska.

    Mednarodna pomoč je zlati rudnik za dobičkarje

    Afriška unija o suši: Čas je za dejanja, ne besede

    “Sprijaznite se, Somaliji se ne da pomagati”

  2. Jure Mikelj Jure Mikelj je rekel/-la:

    Preverjeno: Koga briga Afrika? (video)

Leave a Reply